Narava je logična, je svet relacij, partikulacij. Logika, razum, pa se vedno ukvarja s partikuli. Ko torej z logiko in razumom pristopimo k Bogu, Podstati ali Prvemu počelu (lahko ga imenujemo tudi drugače), ga lahko (mogoče?) zapopaddemo le v negativnih pojmih, ker je to realnost, do katere z razumom ne moremo priti.

Vzrok in posledica sta stvar Narave. S tema dvema pojmoma je nemogoče opisovati Božje, saj sta vzrok in posledica stvar relacij, Bog, za katerega se smatra, da je absoluten in nikjer odsoten, pa po logiki ne more obstajati kot tak, saj ga judeo-krščanski svet umešča v svet relacij (npr. Bog je ustvaril svet - relacija; da ne govorimo o učlovečenju Boga). Svet relacij, torej Narava, pa je svet partikulov. Kako je lahko Bog, kot partikul, še naprej absoluten in nikjer odsoten?

Pomislimo! Narava je svet relacij in partikulov. Le-te pa lahko razumsko in logično zapopademo. Bog pa naj bi bil po judeo-krščanski verziji “obratnosorazmeren” Naravi, saj ni pogojen oz. neabsoluten (saj je ustvarjen sam po sebi in ne po drugem).Torej, če lahko Naravo razumemo in jo logično opišemo in če je Bog obratnosorazmeren Naravi, se nam na dlani ponuja sklep, da Boga ne moremo opisati logično in razumsko, zatorej odpade tudi petopotje in podobne sholastične računice.

Edina možna pot bi bila potem mistična, torej nerazumska in nelogična za dojetje Arche.

Mogoče pa nam lahko pomaga Parmenides, ko pravi, da je Bit večna, nespremenljiva in da iz nič nič ne more nastati, ter da tisto, kar je, se ne povrne nič. Sprememba, relacije in vzrok/posledica, da so le iluzija.

Bivanje, tako kratko, ne-jedrnato, zbegano, namenjeno, da zre v višave in se kar ne more upreti trenutnemu vzgibu užitka, reklamam, katerim se človek pusti zvabiti, tja, v smrt razuma in srca ter zlorabo vseh čutil.

Kako preprosta zre izbira pred nami. Sta dve možnosti: slediti sebi ali vzgibom “zunaj”? Ponavadi zmaga zadnja. Da, na žalost. Potrebno bo še tisoče let, da bo človek ne samo vzgojen, ampak tudi samovzgojen. To je tisto, kar dela človeka - da se je zmožen spremeniti, zavestno, s srcem in vsem bitjem k ideji, ki si jo je zadal. To je tisto. Takrat si svoboden. Saj svoboda ni užitek, ne! Svoboda je prostost človekovega duha, da se “giblje” in ustvarja. Svoboda izbire potrošnih dobrin je le najmanjši del svobode. Najnepomembnejši. Potrošna dobrina se potroši, svoboda ne.

Toda čas teče, dobrine se trošijo, frustracije se prelagajo in ponovno napolnijo, družbeni krog reprodukcije vseh patologij se ponovno uresničuje. Večno vračanje istega.

Če bi rekli, da je resnica ženska - a? Kaj ni utemeljen sum, da so imeli fiozofi, kolikor so bili dogmatiki, malo pojma o ženskah? Da je srhljiva resnoba, okorna vsiljivost, s kakršno so se do zdaj po navadi lotevali resnice, nespretna in nespodobna pot ravno za osvojitev ženske? Vemo, da se ni dala zavzeti: - in vsakršna dogmatika se danes drži nekam žalostno in malodušno. Če se sploh še drži!

Friedrich Nietzsche: Onstran dobrega in zlega (Predigra k filozofiji prihodnosti) / H genealogiji morale (Polemični spisi). Ljubljana: Slovenska matica. 1988.

Živimo v zanimivi dobi. Dobi, ki bo kmalu, če že ni, pripeljala vsa osvobodilna gibanja, od renesanse naprej, do svojega viška. Sedaj imamo na svetu kopico gibanj, društev, NVO, javnih in še mnogo drugih institucij, ki se borijo za človekove pravice, večje materialno blagostanje, spodbujanje ustvarjanja alternativne kulture in bivanja,…

Zaveza, ki smo ji zavezani vsaj na nezavedni ravni, če že ne zavestno, do svobode, možnosti boljšega življenja, prostega gibanja, svobode mišljenja,…, izvira iz renesanse. Mi smo renesančni ljudje. Renesansa sama pa je bila v veliki meri, če že ne povečini, upor proti RKC, enodimenzionalnemu bivanju, ki daje v ospredje zveličanje duše. Renesansa je bila tudi upor proti državnim strukturam, ki so tlačile ljudi, le-te pa so bile v močni povezavi z RKC. Obe strukturi pa sta določevali obrazce kulturne in drugega bivanja.

Trenutno nad nami bdi liberalni kapitalizem, ki bo po vsej verjetnosti svojo strukturo zamenjal za kakšno bolj korporativistično - torej strukturo, ki že a priori blaži napetosti med dvema silama: delavci in kapitalisti. Po vsej verjetnosti to ne bo več korporativizem, ki smo ga bili vajeni, ampak bo korporativizem, kjer bo imela država še močnejšo vlogo, še večjo penetracijo v delniške strukture, socialne sisteme, represivne sisteme,… Prišli bomo do paradoksalnega položaja, ko država rešuje liberalni kapitalizem, s tem pa sproducira korporativizem in sam propad liberalnosti trga. Mogočnih akterjev na trgu bo še manj, država pa bo med najmočnejšimi. Kar pa se mi ne zdi spodbudno za nadaljne ekonomsko osvobajanje človeka (glede svobode misli je človek že nekako svoboden). Poglejmo - ne zagovarjam, kje pa!, da bi se vrnili nazaj v liberalni kapitalizem, ne zagovarjam pa niti novega povratka h korporativizmu, saj bo država morala obvladovati velike količine podatkov, iskanje rešitev med raznimi akterji,…, ob tem pa se je potrebno zavedati, da država ne premore informacijske zmogljivosti obvladovanja trga (ne še), zaenkrat ni nekih koherentno izdelanih vizij, poleg tega, kar je pa najpmembnejše, ni poudarka na aplikaciji alternativnih tehmologij, ki imajo lahko za posledico tudi sesutje nam znanih političnih struktur.

Korporativizem, ki nastaja, bo prej ali slej tudi propadel oz. se preoblikoval v spet neko bolj liberalno obliko kapitalizma, in če v tej obliki ne bo poudarka na uvajanju novih tehnologij, ki lahko revolucionirajo sam sistem, bo spet prišlo do nekega keyneisma. Toda, če se stvari ne bodo spremenile bistveno za “naše” dobro, in lahko od prihodnosti glede na naše premise pričakujemo zgolj cikluse, se moramo vprašati naslednje: kako lahko stvari spremenimo sami, mi, “navadni” ljudje, brez pomoči velikih akterjev?
Če vzamemo v zakup informacijsko tehnologijo, informacije, ki so na internetu glede ustvarjanja alternativnih tehnologij, vsaj kar se tiče produkcije elektrike, recikliranja vode, bolj učinkovitega gospodarjenja s kmetijskimi površinami,…, in kar je najpomembnejše, če vzamemo v zakup, da je vsaj nekaj ljudi, ki so motivirani za takšne stvari, pridemo do zaključka, da je drugačen svet možen, svet, kjer je možno živeti decentralizirano - multituda sama. Vse kar potrebujemo za začetek je začetek sam!

Kar sem naštel zgoraj, je že v polnem teku. Stvari se odvijajo v aplikacijo in razvoj alternativnih tehnologij za domača potrošnjo z relativno majhnimi stroški, vse kar vzame človeku, je čas - toda pozor, spregledujemo najlepše: znanje samo in mogoče še pomembnejšo stvar - SAMOSTOJNOST.

Renesansa je še vedno tukaj - zadnje čase je malo spala, sedaj pa se že prebuja. Vstaja, ne z levo nogo in ne z desno - z obema. Renesansa je projekt, ki ne bo nikoli umrl in zamrl - ne sme. Renesansa nima konca. Renesana je nenehno prebujanje, razvijanje, ustvarjanje, spreminjanje,… duha človeka. Duh, ki smo ga imeli nekaj časa v postelji, se tako prebuja. Gre v svet.

Torej, vse kar rabimo je, da imamo vedno pred seboj renesanso - razum, človeka, naravo, raziskovanje, umetnost, alternativa. Izkušnje in zgodovina nas učijo, da se ljudje načeloma ne morejo zanesti na centralizirane institucije kot je npr. država in RKC. Če hočemo imeti decentraliziran sistem urejevanja medsebojnih odnosih, ki bodo temeljili na neki “višji zavesti”, ki bo zmožna pogledati vsaj 5 minut v prihodnost, potem smo opravili že vsaj pol poti. Iščite po internetu, izobražujte se, poskusite biti alternativni ne zaradi alternativosti kot take, ampak zaradi tega, ker je to načeloma edina pot, da presežete svoje frustracije, pomanjkanje, neznanje, depriviranost.

Konec koncu smo mi gospodarji svojih svetov. Prenehajmo same sebe jebati v glavo.

Leto 2009 je.

Sem na skali in obdan z O2.
Nad mano H20 v mehkem agregatnem stanju.
Fotoni okoli mene so kaj šibki zaradi te mehke lebdeče tekočine.

Povsod po koži imam neenako distribucijo nekih čudnih temnih vlaken. So zelo mehke.
Iz debla moje biti štrlijo udi, ki so v razmerju zlatega reza. Ta da štrlinam estetiko.
Levo in desno se da poslušati.
Naravnost pa videti.
Sredi vsega pa multifunkcionalnost.

Često se sprehajam po skali. Mimo kupov mravljišč.
In mravljice, podobne meni, me čudno gledajo. Po moje zato, ker nisem vojščak. Pa tudi delavec ne. Heh, še manj matica.

Z mravljami se ne razumemo. Kar pa ne pomeni, da se sovražimo. Vse zaposlene v delo in vojskovanje, matica K. pa bdi na vsemi.

Ko takole vidim vse skupaj mi je prav smešno, žalostno, absurdno. Zavest, mislim, ki biva v tako čudni obliki. Oblika, ki daje bivališče zavesti, ki ji omogoča, da se aktualizira, toda po drugi strani jo omejuje. Da. Takrat je žalostna, tesnobna.

In kaj zdaj. Nič. Sedaj pa naprej v izključitev zavesti, zavesti o zavesti. Sedaj je treba samo vključiti najbolj osnovna čutila in logično-matematični procesor ter iti nazaj na potá mravelj.

Takrat, ko imate težke čase, takrat ko se počutite slabo, takrat, ko imate psihične zlome, depresije, takrat, ko veste, da vam starši niso dali potrebnih “navodil”, praks, vrednot, kako ravnati v življenju, se je potrebno spomniti na samo nekaj. Na življenje.

Zmeraj je potrebno imeti pred seboj življenje. Toda kaj je življenje. Definitivno ni življenje zgolj goli obstanek in zadovoljevanje potreb. Predvsem tistih bioloških.

Pri življenju gre za razodevanje moči. Ne tiste destruktivne, ampak tiste ustvarjalne sile, ki iz “niča”, chaosa, naredi logos. Neki zbir, katerih delce drži skupaj misel, volja, namen, smisel.

Kot je že rekel F. W. Nietzsche, nagon po samoohranitvi ni cilj življenja, ni namenjen samemu sebi. Nagon po preživetju ima funkcijo, da lahko posameznik oz. življenje samo še naprej razodeva sebe - torej, razodeva svojo moč, se samorealizira, ustvarja.

Vse napake, težave, frustracije, ki jih nezavedno sistematično reproduciramo, so posledica vzgoje, ko so nam tlačili to zmožnost ustvarjanja, razodevanje nas samih, kjer so nas ponižali na raven gole reprodukcije našega telesa. In zmaličanega psihičnega aparata.

Ko smo šibki, depresivni,…karkoli, se spomnimo, da smo to zaradi tega, ker se nismo samouresničili. Ker nismo naredili tistega, kar bi nas uresničilo celostno. Takrat imejmo samo nekaj pred seboj - moč nas samih, razodevanje te moči, ki se kaže v ustvarjanju, sproščenem uživanju v gledanju sil narave, borbi narave za samouresničenje svoje moči. Ko psiha kaže sistematične anomalije,ko nas sistematično potiska dol in navzdol, ko nam psiha ne dovoljuje, da smo, kar je življenje sámo, moč, torej, takrat se spomnimo, da se moramo za vsako ceno samouresničiti, ne glede na bolečine, ki jih bomo doživljali.

Če hočemo sprostiti našo bit, moramo slediti moči v nas, klicu v nas, sprostiti ta klic, pripeljati na dan moč našega bitja. Včasih se mi je zdela sintaksa “beg pred svobodo” absurdna in nelogična. Zmeraj bolj pridobiva na pomenu. Zmeraj bolj je smiselna. Resnična.

Prenehajmo bežati pred svobodo. Nič ne moremo izgubiti, ker nič resnično nimamo. S smrtjo pa nam bo itak vse odvzeto.

Bereš znanstvene monografije. Predvsem tiste o psihonalizi in psihologiji. Pa vmes pade kakšna filozofska. In da, seveda, leposlovna. Ta ne sme nikoli uiti očesu.

Zanima te veliko stvari. Predvsem pa človek. In nato vzameš knjigo. Kaj knjigo. Knjige. In začneš brati. Predvsem brati, ne pa toliko razmišljati. Privzameš konceptualni aparat in človeka misliš v okviru tega ali večih konceptualnih aparatov. Da je bolj razumljiv - menda!

S tem konceptualnim aparatom stopaš v svet. Z drugimi besedami to pomeni, da vstopaš v odnose. Različne. Človeške, ki so interaktivni, in ne-človeške, ki so predvsem enosmerni.

Preko teh odnosov dobivaš nova (spo)znanja. Ki so povečini v skladu s konceptualnim aparatom.

Toda, kaj pa če kar naenkrat, recimo med kuho starih rib, tistih, zaradi katerih se ti skremži obraz, spoznaš, da nisi nič smiselnega spoznal o svojem življenju. Ne toliko, da se tega zavedaš, kot pa to, da k stvari pristopiš malo drugače. Tako, bolj empirično, brez že v naprej izdelanega in dodelanega konceptualnega aparata.

Ja, takrat svet dobi malce drugačne barve. Take, barvaste.

Se nato pogledaš - v to te prisili postarana riba. Kakšna “somasta”.

In se vprašaš. Ne vprašaš se kot ponavadi z vprašanjem kdo sem - ta tako moderna postmodernistična klišejska postavitev besed. Drugače. Vprašaš se - KAJ SEM?

Tako, brez vsega. Samo ti si, “somasta” riba (ki je seveda smrdljiva) in okolica. Takšna zanimiva Trojica.

Pogledaš se. Svoje telo. Kot otrok, ki se je začel zavedati okolice in svojega telesa. In si ne more kaj kot da začne raziskovati. Razkrivati.

Pogledam okončine, napnem mišice in si mislim - hm, moje telo je močno. Sem močán. S tem lahko nekaj naredim. Torej sem izdelan za tvorca.

Nato se začnem intenzivno zavedati zavedanja, zavesti. Sem. Vem, da se zavedam. In vem, da se zavedam, da se zavedam. In vem, da se zavedam…

Pogledam na uro. Kmalu bo temá. Izračunam koliko imam še časa, preden se znoči. Hu, imam razum.

Spotaknem se - zaboli me in jezen sem, da sem se spotaknil zaradi malenkosti. Hm, imam čustva. Da učvrstijo spoznanje, da je potrebno biti naslednjič previden.

Grem na WC - vidim, da imam reproduktivne organe. Za ustvarjanje nove zavesti. Za ustvarjanje novih sil. Sil človeka.

Izgleda, da sem se in smo se rodili “popolni”. S potenco popolnosti. Imamo vse - razum, zavest, čustva, fizično moč in moč reprodukcije nas samih.

Grem iz hiše. V svet. Začnem opazovati ljudi, ki se “mravljično” podijo mimo mene. Delavno in hitro. Z enim samim čustvom - z odsotnostjo čustev. Z omejeno aktivnostjo razuma in zavesti, kako najhitreje priti od točke X do točke X. Hm, le kako lahko tako hitro brzijo mimo mene s tem šibkim telesom.

Ha, imam vse kar rabim!

Sebe!

Torej, razum - za razrešitev problemov!

Telo - za izvršitev “ciljev” razuma in premagovanje fizičnih preprek!

Zakaj se torej že sekiram?

Aaaa, zaradi ideologije.

Kaj je že ideologija?

Definicija: “ne vedo, ampak to vseeno delajo”.

Kakšna navlaka. Polna informacij od TV-ja, radia, interneta, časnikov,… na žalost še najmanj od knjig.

Kakšna konzumacija komercialnih oglasov in, prav tako neumnih, vsake štiri leta političnih oglasov. Ali smo postali že res tako neumni, da bomo kupili avto, če ga bo ženska gledala s pogledljivmi očmi v oglasu? Mar je že res tako preprosti fabricirati naša bitja? In lepi nasmehi, ter domnevno razumni in modri, in še bolj odločni, pogledi poolitikov na oglasih, TV-jih,.. res lahko fabricirajo naše odločitve?

In potem naša verjetja - mar lahko neka Knjiga, Knjiga, ki se jo ne da utemeljiti, ali je božja ali človeška, in je pač preprosto za vernika božja in nevernega nebožja, ter je argument vernih proti nevernim, naj le-ti dokažejo, da ni božja, diktira pokole, zastira poglede, uničuje človeška razmerja,…?

Pa potem preobremenjenost s partnerskimi odnosi - mar je ženska/moški res lahko tisti “absolut”, ki nam zapolni požrešno praznino? In ali je odrekanje kakršnimkoli razmerjem res pravilni korak, pameten korak?

Joj. Toliko lepega, toliko vsega, kar lahko občudujemo, preoblikujemo, se čudimo - da, zgolj čudimo. Že to je dovolj. Sam kaj, ko se pa še čuditi ne moremo več, ko imamo toliko informacij, ki nam vsako stvar razlagajo, jo naredijo funkcionalno ter potemtakem razčudijo - jo naredijo suženjsko.

In pogled - zakaj pogled ne more iti nikoli izven družbenega, še sedaj ne, tja, v prostrana hribovja, v oddaljena ozvezdja, tja, onkraj vesolja v praznino vsega. In človek živi le 75 let. In ko mu bodo podaljšali življenje na 300, 1000, 2000, na neskončno let - kakšna mizerija. Živeti večno, biti nafilan z nepomembnimi informacijami kot filan piščanec in kokodakati kot živ. V takšnih primerih je smrt prav zaželjena, sam kaj, ko pa imaš pravico živeti, ne pa tudi umreti. No, razen takrat, ko se vladajočim sprdne in nas pošljejo v vojne. In če nočeš več živeti, se že takoj vmeša Cerkev. Ja, takrat pa kar takoj, in pravi, da je to greh. Zakaj pa se nikoli ne vmeša takrat, ko nekateri jedo iz smetnjaka. Takrat, ko na njih ščije, 9/10 župnišča pa leži v temi in je prazno. Duhovnik pa natehta že kar 100 kg.

Človek bo moral že enkrat začeti razmišljati s svojo glavo - in to človek en masse. Moral bo uvideti, da je on prvo onkraj vseh pravic in dolžnosti, onkraj vsega dobrega in zlega, da on pač je. Da eksistira, JE. In da vselej obdrži v glavi dejstvo svoje biti, obstoječosti in da ne vzame tega kot samoumevno. Pri samoumevnosti biva smrt. Ko so stvari samoumevne prihaja statika, ravnina, dolgo-časje ali ne-časje.

Na koncu je pomembno zgolj nekaj iz česar prihajajo vsi odnosi in stvari (ki so zdravi). Da posameznik je. Da obstaja. Vse ostalo sledi. In če vse ostalo sledi iz tega, ne samo spoznanja, ampak tudi (ob) čutenja, potem bo človek polno živel svojo eksistenco in v skladu s samim seboj, ne glede na vse pogojenosti. Če pa se posameznikova eksistenca razvija iz drugega temelja, strahu, dominiranja,…, potem je takšen posameznik že mrtev in ga lahko zbudi iz 75 let dolge smrt zgolj močan pretres. Ali bomo res čakali na pretres?

Glede na to, da večina ljudi v Sloveniji porabi svoja sredstva za preživetje, odplačitev raznih kreditov,…, nekaj teh trdo pirdobljenih sredstev pa porabi za luksuz, ki za večino pomeni oddih. Da, za večino je luksuz oddih.

In potem naprej.

Glede na to, da delavci, ki dobijo minimalko, ali pa za ščepec več, uničujejo svoja telesa, ne razvijajo svoje umske in druge kapacitete, ki so mu dane kot človeku per se, zaradi delovnih in socialnih pogojev….

Da ne govorim o srednjem razredu kot razredu, ki živi v iluziji karierizma…

Pa potem najvišji razred…

In potem logika, da delo kot tako ni več vrednost, ampak delo kot inovacija…

in potem slabost. Slabost, ker sem tak drek kot večina drugih ljudi, ki se pusti jebat, namerno in sistematično - zaradi česa? Kruha in soli? Mar bo to sedaj spet postal luksuz? Kruh in sol? Mar so ljudje v zgornjem razredu res taki “pusiji”, da svoje kapitalsko-finančno bogastvo raje zadržijo pri sebi kot nedoletni fantki, ki se nočejo pokakati v kahljico, ki jim jo je nastavila njihova mamica?

Za kozlat!