Kdo ima lepšo masko? Kdo? Jaz imam najlepšo, ne, ne, moja je lepša. Zakaj tvoja, poglej mojo, kako ti lažem vsak dan v oči, kako te varam, ha, ko bi me videl/a kako plonkam, kako si nekaj mislim, pa ti povem čisto nekaj drugega. A je tvoja maska zmožna, da je smrt, čeprav se kaže kot, da je živa. Heh, heh; se mi je kar zdelo. Tvoja maska ni nIč, nič, moja maska ima moč, da laži postanejo resnica, da smrt postane življenje. Hja, in kaj zmore tvoja maska, no, povej!

Moja maska se res ne more primerjati s tvojo, toda moja maska ima moč, da snamem maske ljudem iz obraza, da zazeva njihov obraz v svet, da zažari, da se pokaže na obrazu, ali bolečina boli obraz, al veselje veseli obraz, ali ljubezen ljubi obraz. Ampak to ni nič. Tvoja je veliko več, a ne? Tvoja je kameleon. Toliko različic, toliko prilagajanj. Ne, moja se ne mora kosati s tvojo. Moja ima vedno eno in isto barvo. Včasih, ampak res včasih, zažati pigment v tako ali drugo barvo in takrat je moja maska res boljša od tvoje, ker žari dlje, močneje, ker se barva prenaša na druge maske in jih sname iz obraza. In prav tukaj je moja maska slabša od tvoje, ker tvoja prinaša le pozitivno, čeprav je lažno - tam ni ničesar, moja pa tako žalost kot veselje, ljubezen in razočaranje. Da, to je moja maska, vedno ena in ista. In ker je vedno ena in ista in ker na videz nič ne dam, mi je maska razpadla. Tako vidiš, da nimam maske in se ne morem primerjati s teboj.

In ti blogovec. Kakšna je tvoja maska. Hm, mojo lahko razbereš iz besedil. Kam pa ti spadaš. V masko ali si celo brez maske. Težko je biti z masko. Težko dihaš v njej. Pa tako malo vidiš v svet skozi tiste male luknjice, obraz nič ne čuti zunanjega vpliva, samo vročino in utesnjensot maske. Zajebano, a ne? Ampak izgleda, da se ravno zaradi tega splača boriti, za resnico in življenje - vmes pa nešteto laži. Poskusimo, snemimo jo, tako individualno kot družbeno!!!

Nekega jutra (ne, bolje večera) si natočiš kozarec vode ali si naliješ kozarec piva (naj bo npr. Laško). Piješ in piješ, in vmes zmeraj nekaj razmišljaš. Ponavadi pozabiš, ker večinoma časa analiziraš in čutiš okus pitega. Toda vsake toliko časa pa se ti v tvojem umu utrne nekaj. Navada je, da to imenuješ nekaj, ker to ni misel za vsak dan. Bolje: to ni misel, ki bi si jo ne le postavljaal, ampak tudi poskušala občutiti neka (opa, spet ta beseda) oseba. Pa o čem sploh govorim? O minljivosti in večnosti in o tem, kako oboje ne obstaja, dokler na stvar ne pogledamo z razumsko perspektivo. Čeprav bom tudi sedaj gledal na stvar z razumom (konenc koncu je to esejček), gre bolj ali manj za neke iracionalne dimenzije dojemanja stvarnosti (a-letheia).

Kaj je minljivost? In kaj je večnost? In zakaj ni ne minljivosti in ne večnosti? In kaj je potem TISTO, če oba prejšnja koncepta ne obstajata?

Ponavadi si minljivost predtsavljamo kot vsako stvar, ki je in bo enkrat izginila.To je v bistvu vsaka stvar. Del realnosti. Večno pa je tisto, ki je nad časom in se tudi ne spreminja. Ne sme se spreminjati, ker potem bi že bila stvar. Stvar pa se že vedno spreminja. Torej?

Če pogledamo iz fizikalnega vidika vidimo, da gre venomer za neke pretvorbe energije oz. mase. Ko bomo umrli, se bo naša masa spremenila, pretvorila  v neko drugo obliko. Toda tudi ta vidik je nezadovoljujoč, ker se vrtimo v krogu mase in energije in vprašanja, kaj je naddoločujoče: masa ali energija - ali gre za predtvorbo mase ali energije. Problem je že v tem, ker sem postavil besedo naddoločujoče. Priti pa moramo na polje enakovrednosti pojmov (dialektika) in preseganje le-te.

In v tej igri ne sme zmagati nobena stran dialektike: ne masa in ne energija; ne duh in ne telo; ne minljivost in ne večnost. Toda še vedno nisem odgovoril na začetna vprašanja. Le-ta še vedno obstajajo odprta. Zakaj? Zato ker pišem, ker mislim, ker analiziram stvar in vam jo predstavljam. Razuemete? Kako naj vam povem z našim jezikom, gramatiko in vso zahodno logiko, da je minljivost=večnosti. Obstajata dve rešitvi:-

Prva je povezana z jezikom in podaja občutenja te transcedence in se ji reče poezija - poetično ubesedenje preseganja. Ta oblika lahko ubededi doživeto Druga rešitev pa je zgolj molk in uživanje v tem, ker je to v bistvu zmeraj INDIVIDUALNA zadeva. Toda problema še vedno nisem razrešil. Kaj je potem tisto?

Ne vem, nimam pojma. Vem pa, da to včasih izkusim, občutke pa poimenujem kot mešane. Razumete? Če se zaljubim, definitivno občutim nekaj onkraj. Definitivno. Zato je mogoče toliko “kregov” v partnerstvih, ker ne doživljamo več TISTEGA. TISTO. Kako lepa beseda (ne, pomen), ker vem, da sem občutil to i nda na koncu ni več bil oto, ampak SMO BILI. V bistvu smo venomer mi (narava x človek x vse kar obstaja + ostanek), toda ker prekljapljamo med dimenzijami (od uma do občutkov itd), ponavadi izgubimo STIK. Tako na koncu tudi sam vidim, da tistega sploh ne morem opisati, čeprav (v bistvu zelo smešno) sem začel prav s tem namenom. V resnici sem si odprl Union (in ne Laško), in pred seboj točno videl kaj bom napisal. Tisto sem imel menda zanalizirano. In sedaj na koncu, ko sem vas čisto zmedel (ne skrbite, po moje sem jaz še bolj), vam ne morem ponuditi prav nobenega zaključka. Razumete? Ker ni ne zaključka in ne začetk

Tam nekje jeseni,
drevesa sem odpadnik,
list v zraku leni,
padam na zeleni travnik.

Padal celih sedemdeset let,
sem vajen biti bil letalec,
gledal gor v nebo svet,
z nezadržno hitrostjo usode hec.

Zdaj na betonu trdnem ležim,
daleč od svojih korenin,
in gledam mladce gori,
kako v smrt padajo doli.