V meni je Chaos,
obdan,
z bogom Oceanusom,
nad Chaosom,
pa vlada Eurynoma.
Kdaj, kdaj, ti Eurynoma,
ti dosti bo tega,
kdaj, kdaj Eurynoma,
naredila boš red.
Vem, da hočeš potovati,
vem, da hočeš uživati,
vem, da hočeš fantazirati,
zato - naredi red.
Zavladaj nad mojim chaosom,
spusti Severni veter vase,
naj te oplodi,
spočni Erosa.
Nato,
pa še loči razum od nagonov,
da razlikoval jih lahko bom,
potlej pa si daj duška
in razkrivaj si stvari.
Pogledam okoli sebe.
Sistem, mehanika, načrt, organizacija.
Stroji, zakoni, pravilniki, morala.
Človek, žival, rastlina.
Vsa bit svetovna,
podvržena zakonu razpolaganja,
vsak je delček izkoriščanja,
v sistemu brezupa.
V meni vre energija življenja,
zaustavljena z vzgojo šolstva in družine,
z voljo to mejo razbijem,
po svoje jo oblikujem.
Nesmiselnost in izkoriščanje,
z besedo upanja in intelekta moči,
razbil jo bom iz sebe in drugih,
da na svetu svetloba bo svetila.
Človek, ti nisi zamejena enota,
poglej onkraj sebe,
saj tam je tvoj dom
Vrata se zaprejo za nama. »Vidim predmete v sobi, pa obenem ne. Je svetloba, pa jo ni. Hm, takole se počutim že celo življenje. Pa saj to sem jaz!«, zakličem sam pri sebi.
»Ali vidiš kaj, Instinkta.«, in jo primem za roko.
»Da, ta svetloba me prav slepi. Toda zdi se mi, kot da predmeti ne živijo. Tako svetli, tako prav tukaj pred očmi vrženi so, pa se jih ne morem dotakniti. Kot da bi bili nevidni za moje telo.«
„Instinkta, ne vem kako jaz izgledam sedaj zate. Ampak jaz tebe vidim kot lavo. Ne vem, toliko rdeče barve, toliko vročine. Prav drugačna si. Bolj jasna, toda tudi bolj privlačno strašljiva.“
„Hm, jaz tebe vidim kot neko mrežo. In na tej mreži kot da bi poskakovale številke, ja, ja, že vidim, prav tam je aritmetično zaporedje, aha tam se odvaja diferencial, hm, kaosa pa skorajda da ni.“
„Uooooouuuu!“, presunjeno zakličem, ko začutim magnetizem. „Ali čutiš to?“
„Ja, glej kako se približujeva. Pa kaj je to. Prav ne morem iti stran od tebe, čeprav mi neki skriti del mene še vedno prišepetava naj grem stran. Pa kaj je to?“
Prav takrat sva si zazrla v oči, globoko, kot da bi pogledal v brezno, ampak z vednostjo, da ne moreš pasti, ker si pripet. Pripet nase. Dotik! Roka v roki, prst pri prstu, koža pri koži, energija pri energiji. Objem! Močan, nežen. Še enkrat pogled v oči. Poljub! Vlažen, sladek, v mislih boleč – poljub biti.
Prav takrat se je Kognit razgalil pred menoj – vitek, izoblikovan, simetričen in harmoničen sam s seboj in z menoj. Postala sem pasivna, saj sem hotela, da se me dotakne samozavest Kognita, moč njegovih rok, drznost njegovih misli. Naj si me vzame. Naj ne bo zakonov, mnenj, predsodkov okoli mene in ne okoli njega. Naj ne bo nič drugega okoli naju kot ena sama velika nedolžnost. Naj bo grob do mene če hoče – samo da bo nedolžno grob.
Sveta ni bilo več. Sama enotnost naju. Položil sem jo na tla. Telo mi je vzdrhtevalo po sli – po Instinkti. Začel sem oblikovati prostor. Položil sem jo na tla – in VSTOPIL.
Takrat je prišlo spoznanje, ki ni bilo zgolj racionalno spoznanje. Bilo je spoznanje, ki je izviralo iz telesa in razuma. Bil sem onkraj ločnice, toda ne onkraj obeh vsebin. Takrat sva postala svet. Ta trenutek sem se zavedel, da bo odslej moje življenje krojila strast, želja, sla, življenjskost in neumornost. Sedaj ČUTIM. IZSTOP.
ZADIHALA SEM. ZAVEDELA SEM se sveta okoli sebe – se pravi sebe. Kaj se je zgodilo po vstopu? Ne vem. Kaj se je zgodilo po izstopu? Celota. Kognit bi rekel, da sva se integrirala. Še bolj pomembno pa je, da sedaj čutim, da se ravnam po nekih številkah, algoritmih, obliki, zaporedju, ki je pa prav zanimivo dinamičen in nemehaničen. Sedaj VIDIM.
„Ljubim te!, Instinkta.“
„Tudi jaz tebe. Takole razgaljenega te prav dobro vidim v tvojo bit. Vem, da med nama ne bo laži, ker sva postala bit. Mar ni prekrasno, biti takole razgaljen. Ko me tvoja sapa pljuč boža po obrazu, ko me tvoje dlačice dražijo po povrhnjici, da mi vse telo vzdrhti in ko tvoje oči zagledajo v dno duše – zdaj vidim, vidim smisel sveta, ki je nesmisel.“
„Položila bova smisel v nesmisel, zapopadla bova to črnino in jo osvetlila, da bo enkrat spet lahko v črno se spremenila. Po biti se sprehajala bova, sama sebe preko drugega raziskovala, zunanjost bo notranjost postala in notranjost zunanjost. Lepo nama bo.“
Vem, da bo ta blog totalno ne-izviren. Rage-ov nikoli nisem maral samo zaradi mojega najboljšega prijatelja, ki jih popolnoma obožuje in mu naredi življenje lepše, smiselnejše. Moj upor (čeprav nisem buržoaz) proti rageom je bil totalno ne-razumski. Kakorkoli, toda zamisliti pa se moramo (čeprav smo o tem tudi že razmišljali, samo v drugačni obliki) nad tem refrenom, iz komada “Settle For Nothing”:
If we don’t take action now
We settle for nothing later
Settle for nothing now
And we’ll settle for nothing later
If we don’t take action now
We settle for nothing later
We’ll settle for nothing now
And we’ll settle for nothing later
In iz komada “Take The Power Back”:
Holes in our spirit causin’ tears and fears
One-sided stories for years and years and years
I’m inferior? Who’s inferior?
Yeah, we need to check the interior
Of the system that cares about only one culture
And that is why
We gotta take the power back
Nič novega, toda vseeno udarno in vredno razmisleka ali celo bolje - akcije
Vse religije, fiozofski in drugi miselni sistemi, ki se sprašujejo o večnosti duše, začnejo in končajo s smrtjo - ali drugače: večnost duše se referira na smrt (hinduizem je tukaj izjema). Večnost duše je brezpogojno povezana s smrtjo. Se pravi s temno stranjo. Čeprav mislim, da se je s posmrtnim svetom ali ne-svetom brezsmiselno ukvarjati, ne morem, da se ne bi s tem tudi sam obremenjeval. Ne vem, ali je to zaradi instinktov po preživetju, ali zaradi moje osebnosti, ali pa hočem najti neko uteho v sodobnem svetu - mir v sebi. Kakorkoli že, razmišljanje o smrti je neizogibno.
Zase lahko rečem, da sem prebral veliko stvari, razmišljal pa še več - to so občutili tudi moji bližnji, ko sem jim težil s svojimi razmišljanji. Vem, da bi bilo zame in tudi za druge veliko bolje, če bi več svoje energije usmerili v sedanjost in življenje. Se pravi: njihova bit bi bila naravnana na prisotnost tukaj - in - zdaj. Ponavadi se prav iz tukaj in zdaj izpeljujejo argumenti za smrtnost duše. Takšni argumenti na koncu potegnejo tudi zaključek, da duše ni, je zgolj materija, ki deluje po fizikalnih zakonih. Naša mentalna stran življenja pa je slika fizikalnih zakonov. Pač vulgarni materializem.
Obstaja pa še nekaj, kar vam hočem danes na kratko predstaviti - to je vprašanje, kaj je bilo pred rojstvom nas. Ali se kdo tega slučajno spomni. Nesmiselno je zagovarjati tezo materialistov, da kar naenkrat dobiš zavest, spet drugič pa jo takoj izgubiš. Ne da ne verjamem, pač nima smisla. Prej bi se strinjal s tezo, da je naša zavest ŽE VSESKOZI PRISOTNA, gre se zgolj za intenziteto in obliko (oblika življenja) zavesti.Tako vidite, smo ne-smrtni po vsebinski plati, smrtni pa po oblikovni. Prosim, ne mislite, da sem pristaš hinduizma, toda vseeno, sem prav zdajle, tukaj pred vami, vi ste mi priča, ugotovil, da pa vseeno imamo nekaj skupnega.
Ko sem bi majhen, sem se dostikrat spraševal, kako je, če te ni (že vidim, da se smejite absurdnosti te naloge mojega otroštva). Zaprl sem oči in gledal črnino pred seboj. Hotel sem se izničiti, da bi lahko doživel nič. Nič ni bilo iz tega. Ko sem bi star že okoli 9 ali 10 let, sem premišljeval o tem, da nič drugega ne obstaja kot nič. Zakaj? Zato ker je v niču vse možno, v biti pa ne. Sama bit, da izhaja iz črnine niča, šele iz tam dobi svojo svetlo stran.
Prav velikokrat pa sem se spraševal o tem, kje sem bil, preden sem se rodil. Niti ni bilo to vprašanje kraja, ali kdo sem bil, ali kako sem bil. Ampak res, naj rečejo psihoanalitiki temu kar že hočejo, jaz prav res mislim, da sem obstajal že prej. Ne, da verjamem, nekako čutim, mogoče malo manj vem. Vem, da je bilo nekaj borvno-nebarvnega, ljubeče-neljubečega; bilo pa je. Sedaj sem veliko bolj miren, ni me več toliko strah smrti, saj sem prav tukaj ugotovil, da sem že od majhnega vedel, da NIČ obstaja. In ta nič ni izničenje, ta nič je vrelec biti, je gola potenca. Ta nič mi je dal življenje. In na koncu mi ga bo vzelo.