Pridi, pridi

ne, ne, ne,

ne razumem

Ni kaj za razumeti

mar ne čutiš

ritem

vibracija

energija

jaz okoli njih

oni okoli mene

zgolj življenje

Prepusti se

sebi

vsem

življenje, zgolj življenje

punči

pojdiva

narediva korak skupaj v brezsmisel

Preprosto!

Jem! Mislim! Seksam!

Preprosto - živim!

Nisem izjema!

Pa vseeno —

obstaja lakota v svetu…

ljudje brez znanja….

zafustriranci brez spolnega razmerja…

Vse kar imamo je človeško telo

izmaličili smo ga

v vseh možnih vidikih—

Stradamo ga

ne mislimo

seks=masturbacija

Kam, kam smo prišli

vse kar imamo smo mi

zakaj že poslušamo druge

aaaaaa….zato….ker….

Premislimo

El instinto!

Okolica se čudi, sprašuje!

Kaj je s tabo?

Energía!! — Ne razumejo.

To ni zame, ne, sploh ne! Ni zame to, da sem doma.

Da sem ob muchacha, ne!

Hočem plesati, plesati življenje - sem nezaustavljiv…

Ha, škoda, da Nietzcheja ni več — on bi me razumel…

Popeljal na mrzle višave,

vroče nižine…

Tako pa mi ostane zgolj čar,

čar mene, čar nje,

ko jo gledam,

ko gleda mene,

in se razumeva…

Ne, niti približno…

Tukaj ni nobene romantike,

nobene perverzije,

zgolj življenje!

Ne morem več!

Tudi pri tebi vidim, ne moreš več!

Konec je, nič novega ne more biti.

Pač, zgolj reprodukcija.

Mar ne vidiš življenja v sebi? Mar ne vidiš življenja v meni?

Zakaj hočeš, da le-to uničujeva? Se pravi, naju!

Ali res ne vidiš salse v meni, ali res ne vidim tanga v tebi?

Tako različna plesa, pa vseeno, tako polna energije.

Veš, to morava izkoristiti, toda ne skupaj. Ne, ta dva plesa ne gresta skupaj.

Poiskati morava partnerja za salso, za tango!

Morava imeti spoštovanje do plesa — ne smeva mešati tistega, kar ne gre skupaj.

Zato danes odplešem, proč, tja, na drugo plesišče. Veš, zmeraj sem bil boljši v salsi. Tanga nikoli nisem znal razviti. Naučil sem se zgolj nekaj korakov, potem, no, saj veš, potem sem postal štorast,… Tudi tebi ne gre salsa najbolje!

Adiós!

Postaniva zvesta sebi, ne nama! Veš, sem vseeno užival v tangu, prav lep ples je bil, še posebej takrat… Toda jaz plešem salso, ti tango…

Adiós, mi amor!

Spoznala sva se tam - na plaži;
sonce je nad nama bdelo,
prepričevalo, spodbujevalo,
da srci se združita.

Ponoči;
luna na nebu čistem,
potiho prišepetavala,
spodbujala in gnala,
telesi,
do ekstaz nebeških višin.

Nato se čas prelomi;
odšla si,
klic dóma te je klical,
telesa razdružena,
srci združeni.

Nisem žalosten,
ne preveč,
dala si mi veliko,
tudi jaz tebi,

ko pomislim nazaj,
se nasmejim - bilo je lepo.

Pričujoči prispevek je nadaljevanje prejšnjega (islam - 1. del). Povečini se ukvarja s človekovimi pravicami v povezavi z islamo, na kratko pa se dotakne tudi odnosa ZDA - islamske države.

Nedvomno ima največ deleži pri produkciji fundamentalizma ZDA. S svojimi globalnimi vpadi na bogata najdbišča tiste ali druge vrste bistveno spreminja okoljsko, kulturno in politično krajino. Ko ZDA sproducirajo fundamentalizem imajo takoj na dlani legitimiteto za reprodukcijo svojega kolonializma, saj se sklicujejo na fundamentalistične napade, ki so jih v bistvu sami ustvarili. Tukaj je potrebno biti previden, saj nas stvar lahko prehitro zanese. Tako kot je prvi fundamentalizem nastal kot posledica evropkskih kolonializmov, tako se sedaj oblikuje nov fundamentalizem kot reakcija predvsem na ZDA in VB.
ZDA, kot imperialna sila sveta, nekako „skrbi“, da ima celoten svet dostop do nafte pod pogoji ZDA. Seveda so tukaj tudi sile OPEC-a, toda težko bi bilo oceniti, koliko vplivajo na odločitve OPEC-a oz držav-članic te organizacije ZDA in druge močne evropske države. Res je, da ima OPEC močan vplliv na določanje cen, ob tem pa se je potrebno zavedati, da države-članice niso niti približno enotne ter so različno vplivane s strani ZDA in drugih držav Evrope.
Islam, moderni oz. postmoderni islam, se pravi islam, kot Evropejcem znani, je produkt velikih sil, saj se je islam spremenil od delovanja ZDA na njihovih področjih.

Kakšen pa je odnos med islamom in človekovimi pravicami? Človekove pravice so primarno konstrukt Evrope in njenega naravnega prava. Kar pa še ne pomeni, da islam ne more delovati znotraj tega okvirja. Definitivno ima in bo imel probleme pri prilagajanju, saj je marsikatera pravica in svoboščina v nasproju z islamom. Ne moremo pa kar brezpogojno zahtevati, da se v celoti prilagodi, saj potem ni več islama. Bolj bi morali razmišljati v smeri, da posamezniki prostovoljno vstopajo in izstopajo iz islamskih razmerij – čeprav tudi ta vidik ni niti približno neproblematičen.
Islam je v letu 1990 preko medvladne organizacije The Organisation of Islamic Conference sprejel dokument, ki ima naslov THE CAIRO DECLARATION ON HUMAN RIGHTS IN ISLAM. V tem dokumentu je skupek pravic in dolžnosti, ki so jih deležni muslimani držav-članic. Dokument stremi k temu, da bi na svetu vladal mir, da bi se končali raznovrstni kolonializmi,…

All human beings form one family whose members are united by submission to God and descent from Adam. All men are equal in terms of basic human dignity and basic obligations and responsibilities, without any discrimination on the grounds of race, color, language, sex, religious belief, political affiliation, social status or other considerations. True faith is the guarantee for enhancing such dignity along the path to human perfection.

Tako se začne prvi člen. Glede na to, da je deklaracija imenovana kot pravice v islamu, pa nam že prvi člen pokaže na dolžnost. Se pravi: vsi smo enaki glede na dolžnosti, ne glede na vero, spol, raso,… Tako vidimo tudi čez večji del dokumenta, da je oblikovan v „obligatornem“ smislu.

V šestem členu pa pride do zanimivega paradoksa, kjer se obravnava odnos med moškim in žensko. Prvi odstavek 6. člena:

Woman is equal to man in human dignity, and has rights to enjoy as well as duties to perform; she has her own civil entity and financial independence, and the right to retain her name and lineage.

Zelo lepa formula, nekako spominja na zahodne pravne akte iz področja človekovih pravic. Toda, če dodamo še drugi odstavek:

The husband is responsible for the support and welfare of the family.

Tako vidimo, da drugi odstavek negira prvega v smislu, da ženska izgubi finančno neodvisnost.
9.člen se ukvarja z izobrazbo:

(a) The question for knowledge is an obligation and the provision of education is a duty for society and the State. The State shall ensure the availability of ways and means to acquire education and shall guarantee educational diversity in the interest of society so as to enable man to be acquainted with the religion of Islam and the facts of the Universe for the benefit of mankind.

(b) Every human being has the right to receive both religious and worldly education from the various institutions of, education and guidance, including the family, the school, the university, the media, etc., and in such an integrated and balanced manner as to develop his personality, strengthen his faith in God and promote his respect for and defense of both rights and obligations.

Tukaj morajo islamske države ravnati kot vsake druge evropske države. Se pravi, zagotavljati izobrazbo. Toda nekaj je še dodano. Islam. Izobrazba se bo torej izvrševala na principu kombiniranega poučevanja, kjer v ospredje ne pride zgolj izobrazba, ampak tudi vzgoja. Islamska vzgoja. Pridemo pa tudi do točke, kjer ima posameznik pravico to zahtevati, nima pa tudi dolžnosti.
Zanimiv je naslednji člen:

Islam is the religion of unspoiled nature. It is prohibited to exercise any form of compulsion on man or to exploit his poverty or ignorance in order to convert him to another religion or to atheism.

Se pravi, da je, če smo malo provokativni, muslimansko delovanje drugačno od krščanskega, kjer katoliški in drugi krščanski misijonarji izkoriščajo bedo Iraka za spreobrnjenje revnih in obupanih prebivalcev.

Enajsti člen govori o človekovi svobodi in njegovi pravici, da ne sme biti zasužnjen, poniževan, IZKORIŠČAN,…, pa tudi o kolonializmu in o tem, kako je potrebno odpraviti VSE vrste le-tega. Spomnimo se, da je bil dokument sprejet 1990 leta, kjer ni več formalnih kolonializmov. Potem se vprašamo – zakaj potemtakem dokument govori o tem. Po vsej verjetnosti se sklicuje na neokolonializem, kjer korporacije pustošijo in upravljajo s politiko nekaterih muslimanskih držav (spomnimo se Iraka oz. nastanitev Huseina in kako je Irak napadel Iran po revoluciji iz 1979 – nešteto virov govori o tem, da so orožje priskrbeli Američani, pa tudi vzpodbude za napad).

(a) Human beings are born free, and no one has the right to enslave, humiliate, oppress or exploit them, and there can be no subjugation but to God the Most-High.

(b) Colonialism of all types being one of the most evil forms of enslavement is totally prohibited. Peoples suffering from colonialism have the full right to freedom and self-determination. It is the duty of all States and peoples to support the struggle of colonized peoples for the liquidation of all forms of colonialism and occupation, and all States and peoples have the right to preserve their independent identity and exercise control over their wealth and natural resources.

Določbe, ki obravnavajo tovrstno tematiko na Zahodu, so nekje na začetku dokumentov (recimo določbe o nedotakljivosti življenjem, ponižanja,…), pri tem dokumentu pa šele nekje na sredi le-tega (če predpostavljamo, da ima vrstni red veljavo).

Trinajsti člen je zgovoren sam zase in je replika zahodnih dokumentov glede dela. Mislim, da lahko rečem, da je člen neokorporativistično usmerjen, predvsem v zadnjem delu:

Work is a right guaranteed by the State and Society for each person able to work. Everyone shall be free to choose the work that suits him best and which serves his interests and those of society. The employee shall have the right to safety and security as well as to all other social guarantees. He may neither be assigned work beyond his capacity nor be subjected to compulsion or exploited or harmed in any way. He shall be entitled - without any discrimination between males and females - to fair wages for his work without delay, as well as to the holidays allowances and promotions which he deserves. For his part, he shall be required to be dedicated and meticulous in his work. Should workers and employers disagree on any matter, the State shall intervene to settle the dispute and have the grievances redressed, the rights confirmed and justice enforced without bias.

Spustili bomo nekaj členov glede ekonomskega delovanja in se obrnili na 17. člen:

(a) Everyone shall have the right to live in a clean environment, away from vice and moral corruption, an environment that would foster his self-development and it is incumbent upon the State and society in general to afford that right.

(c) The State shall ensure the right of the individual to a decent living which will enable him to meet all is requirements and those of his dependents, including food, clothing, housing, education , medical care and all other basic needs.

Te določbe so popolnoma zahodne, je pa zanimivo to, da so že v letu 1990 dajali takšen pomen okolju. Edina sporna stvar iz vidika človekovih pravic je prvi odstavek, predvsem drugi stavek. Vice (kot greh) je lahko zelo kočljiva, saj se ga da prav kmalu interpretirati na takšen način, da država postane avtoritarna (ne pa še totalitarna).
Naslednji člen je prav tako zgovoren sam zase in je spet nekakšna replika zahodnih določbo:

a) Everyone shall have the right to live in security for himself, his religion, his dependents, his honor and his property.

(c) A private residence is inviolable in all cases. It will not be entered without permission from its inhabitants or in any unlawful manner, nor shall it be demolished or confiscated and its dwellers evicted.

Devetnajsti člen pa nalaga podpisnicam da postanejo oz. vzdžujejo pravno državo:
(a) All individuals are equal before the law, without distinction between the ruler and the ruled.

(e) A defendant is innocent until his guilt is proven in a fair trial in which he shall be given all the guarantees of defence.

In 20. člen:

It is not permitted without legitimate reason to arrest an individual, or restrict his freedom, to exile or to punish him. It is not permitted to subject him to physical or psychological torture or to any form of humiliation, cruelty or indignity. Nor is it permitted to subject an individual to medical or scientific experimentation without his consent or at the risk of his health or of his life. Nor is it permitted to promulgate emergency laws that would provide executive authority for such actions.

Nato 21. člen:

Taking hostages under any form or for any purpose is expressly forbidden.

Res pa je, da je pravna država v smislu šarije. Toda šarija ni neko fiksno pravno ogrodje za upravljanje družbe, ampak nastane preko interpretacije Korana, Haditha in sune. Se pravi, da je šarija fleksibilna znotraj okvirjev teh treh virov. To so pravni viri šarije kot bi rekli pravniki. Kot vemo, pa imamo veliko možnih pravnih interpretacij. Tako imamo teleološko (kakšen je namen neke določbe), lingvistično, …. Vse te interpretacije pa lahko naredijo takšno ali drugačno šarijo, kar pomeni, da bomo (lahko) imeli v prihodnosti šarijo, ki bo podobna zahodnim določbam. Seveda pa je potrebno v obzir vzeti dejstvo, da bo v vsaki šariji omenjen Alah in da bo tudi več poudarka na dolžnostih (metafizične dimenzije).

Zanimiv je 22. člen, ki govori o svobodi govora in podobno. Vsi muslimani imajo pravico do svobode govora,.., toda v okviru šarije.

(a) Everyone shall have the right to express his opinion freely in such manner as would not be contrary to the principles of the Shari’ah.

(d) It is not permitted to arouse nationalistic or doctrinal hatred or to do anything that may be an incitement to any form or racial discrimination.

Spomnimo se, da je tudi pri nas svoboda govora in pdoobno omejena, in to znotraj ovirja človekovih pravic. Res je, da so človekovo pravica kvalitativno drugačne od pravic šarije in deklaracije, pa tudi v kvantitativnem smislu, kjer je več prostora za delovanje. Toda če pogledamo stvar iz sociološkega vidika vidimo, da prav vsi socialni akterji določenega okvirja izrabljajo ta okvir in da je le-ta namenjen vladanju. Okvir je ograda, kjer se ovčice pašejo. Mogoče je človeku res bolje pod vladavino okvirja človekovih pravic, toda poglejmo, kakšen kos pogače si s tem privzema kapital. Tudi možnosti so neenake (razen mogoče izobrazbe, pa še to je diskutabilno), saj štartamo iz različnih točk. Nekateri štartajo globoko v ozadju štartne točke, medtem ko drugi štartajo že na cilju!

V 23. členu pa so določbe, ki bi jih lahko definirali kot demokratične:

(a) Authority is a trust; and abuse or malicious exploitation thereof is absolutely prohibited, so that fundamental human rights may be guaranteed.

(b) Everyone shall have the right to participate, directly or indirectly in the administration of his country’s public affairs. He shall also have the right to assume public office in accordance with the provisions of Shari’ah.

Seveda pa je ta demokracija v okvirju šarije. To pa še ne pomeni, da je takšna demokracija totalitarna. Spomnimo se, da je totalitarizem proizvod 20. stoletja, ki je zrastel na evropskih pašnikih. Prejšnji imperiji so bili bolj avtoritarni kot pa totalitarni. Sami niso toliko posegali v človekovo delovanje.

Naslednji člen:

All the rights and freedoms stipulated in this Declaration are subject to the Islamic Shari’ah.

Deklaracija pa se zaključi z določbo:

The Islamic Shari’ah is the only source of reference for the explanation or clarification of any of the articles of this Declaration.

Kar pomeni, da se bo dokument interpretiral različno, odvisno od šarije, ki je uporabljena v neki islamski državi.

Nismo analizirali vseh določb, ker sem za nekatere menil, da niso tako pomembne ali aktualne. Vsak pa si lahko prebere dokument na strani (http://www.oic-oci.org/oicnew/english/a
rticle/human.htm) in me popravi.

Videli smo, da je dokument zapleten, saj izhaja iz dveh tradicij: islama in evropskega naravnega prava. Problem je utežiti in uskladiti metafizično ter fizično. Definitivno je takšen dokument napredek, bil bi pa že čas, da bi ustvarili kakšnega novega, čeprav tudi ta, po mojem mnenju, dokaj dobro naslavlja sodobne probleme.

Ko smo analizirali Koran, islam in ta dokument, smo uvideli, da situacija ni črno-bela, ter da je veliko bolj kompleksna. Islam, po mojem mnenju, je napredek v trojicah monoteističnih religijah, saj združuje prejšnji dve religiji in jih do neke mere tudi preseže. Lahko bi rekli, da je Koran „postmodernizacija“, hibridizacija Tore in Svetega Pisma in je kot tak nekakšna SPRAVA med judaizmom in krščanstvom. Je most. So pa v Koranu tudi ayahe, naperjene proti judom in kristjanom, toda glede na to, kakšno pomembnost daje Koran na juda in kristjana kot človeka knjig (Tore in SP), so takšni stihi zanemarljivi. Koran in islam (kot tudi vse religije) je potrebno vedno gledati hot celoto, saj nam drugače besedilo hitro izpolzi iz rok in je potemtakem še kako pripraven za sovraštvo, ksenofobije,… Tako kot je potrebno filozofska, zakonska in druga dela gledati v kontekstu, moramo enako narediti pri Koranu. Upam, da vam je moj prispevek razjasnil nekatere stvari o islamu, še bolj pa upam, da sem spremenil mnenje vsaj enemu člvoeku, ki je bil prej že a priori sovražno naperjen proti islamu. Če sem začel s prvo suro, naj sedaj končam z zadnjo.

Say: ‘I seek refuge in the Lord of men, the King of men, the God of men, from the mischief of the slinking prompter, who whispers in the hearts of men; from jinn and men.’

Viri:
Seyyed Hosein Nasr: Islam - religija, zgodovina in civilizacija
Wikipedia
http://www.oic-oci.org/oicnew/english/ar
ticle/human.htm

In The Name Of God, The Compassionate, The Merciful
Praise be to God, Lord of the worlds.
The Compassionate, the Merciful
Sovereign of the Day of religion!
You alone we worship, and to You alone we cry for help.
Guide us to the straight path,
The path of those whom You have favoured,
Not of those who have incurred Your wrath,
Nor of those who have gone astray.

Tako se odpre Koran. Koliko od nas je prebralo Koran? Koliko ga pozna? In naslednje vprašanje – koliko od nas je prebralo Sveto Pismo (ali ga je zgolj recitiral in interpretiral „naš dušni“ pastir)?
Islam je najbolj hitro rastoča religija na svetu. Njenih pripadnikov je že čez 1,2 milijarde, Koran pa je eden izmed „best sellerjev“. Toda vprašanje še vedno visi nad nami – mar poznamo islam in muslimane? Mar so množični mediji vse kar premore naš „kritični“ um pri kritiki in interpretaciji islama? Koliko je v nas znanja in koliko stereotipov glede islama? Je fundamentalizem enako islamu? Je mogoče islam bolj miroljubna religija od krščanstva?

Islam pomeni podložnost oz. popolno predanost Bogu (Alah v arabščini pomeni Bog). Musliman postaneš takrat, ko se predaš Bogu, se mu pokoriš – neke vrste razcentraliziranje sebe kot središčnega subjekta v neke širše dimenzije.
Islam je religija človeštva. To pomeni, da ni izvoljenega ljudstva, ampak lahko vsak človek postane musliman. Čeprav se mora načeloma Koran brati v arabščini, to še ne pomeni, da so Arabci priviligirano ljudstvo kot judje. Ne-vernik ali brez-vernik postane preprosto musliman takrat, ko izjavi, „da ni drugega boga kot Boga“ in „Mohamed je božji glasnik“ - oboje pa mora izjaviti pred vsaj dvema pričama.

Islam sestoji iz petih stebrov, ki jih načeloma priznavajo vse ločine znotraj islama. Ločine, ki ne priznavajo to konvencionalno formulo, dodajajo še kakšen steber ali pa ga odmaknejo, češ da je ta ali ta steber že vključen v drugega in podobno.
Prvi steber vsebuje izjavi, ki sem jih omenil zgoraj; drugi steber je molitev, ki jo je potrebno opraviti petkrat na dan; tretji steber je miloščina; četrti steber je post; zadnji pa je hadž oz. romanje v Meko.
Kot vidimo, nobeden steber, se pravi, nobeno bistvo islama , ne sili muslimana k agresiji oz. terorizmu, kot trdijo nevrotični ameriški mediji (à la Fox). Res pa je, da je v Koranu polno citatov, ki bi se jih dalo izrabiti v teroristične namene. Kot vsako religiozno besedilo pa je polno paradoksov in lahko Koran i-zrabi tista ali druga stran. O tem se je nepotrebno pričkati, saj gre navsezadnje za religiozno besedilo, ki ne temelji na nekih znanstvenih kriterijih. Potrebno je pogledati celoto in šele nato pdoati oceno.

Koran, kot središčno besedilo vsakega muslima, pomeni „recitiranje“. Se pravi recitiranje besedila, ki ga je „slišal“ Mohamed preko nadangela Gabrijela. Koran sestavljajo sure (poglavja) in ayat (verzi; ednina ayah). Poleg Korana pa so za vsekega muslimana pomembni še Hadith (življenje in izreki Mohameda) ter sune. Kašna je kombinatorika med temi deli glede na pomembnost je odvisno od vsake ločine.
Koran vključuje tudi prejšnji dve knjigi – Toro in Sveto Pismo. To vključevanje obeh knjig ni „copy-paste“, ampak povezetki in interpretacija. Ljudstvo knjig so judje, kristjani in muslimani. Muslimani sebe vidijo kot tisti, ki so bodo oz. so zapečatili pejšnji dve knjigi in religiji, pa tudi preroke. Mohamed je zadnji veliki prerok, če ne že največji.

Obstajata dve glavni cepitveni ločini: šiiti in suniti. Razkol izhaja zaradi prepira glede nasledstva Mohameda, ko je le-ta preminil. Večino (kasneje poimenovani suniti) takratne muslimanske religiozne skupnosti je izbralo za voditelja prijatelja od Mohameda (Abu Bakr), manjši del te skupnosti (šiiti) pa so menili, da bi moral Mohameda naslediti njegov bratranec in zet Ali. Toda sama srčika problema ni bila zgolj v nasledstvu, ampak veliko globljejša. Suniti so pri politično-religiozni oblasti vladarja hoteli predvsem vzdrževanje reda in Zakona, meje islama,…, šiiti pa so menili, da bi moral takšna oseba biti tudi notranje modra, znati interpretirati Koran in Zakon.

Džihad. Verska vojna, fanatizem, čista agresija, dejanje samega zla,…, slišimo na ulicah in za šankih, na TV-jih in raznih govorih strokovnjakov. Kaj je resnicčno džihad? Džihad se deli na malega in velikega. Veliki džihad je notranje-osebno bojevanje proti zlim mislim, slabim nagnjenjem, nepremišljenim dejanjem,…, mali džihad pa je obramba islamskih meja oz. same religiozne muslimanske skupnosti. Skoraj vsi strokovnjaki islama trdijo, da je veliki džihad veliko pomembnejši od malega, in da je potrebno gledati mali džihad bolj kot obrambno vojno, agresijo. Kor reakcija na napad, samoobramba.

Fundamentalizem je bil v začetku poimenovanje za krščanska radikalna gibanja, predvsem v ZDA. Ena izmed prvih religioznih terorističnih napadov so se godila prav v ZDA kot reakcija ultrakonzervativnega juga na socialne in politične spremembe v letih 1945-70 (okvirno obdobje).
Islamski „fundamentalizem“ pa je nastal kot posledica prodora kolonialnih sil od 18. stoletja naprej na muslimanska področja. Eno prvih takšnih gibanj se je oblikovalo v Saudski Arabiji, imenovani kot vahabiti. Za te fundamentaliste je značilno, da zavračajo VSILJENO modernizacijo ter temu posledično stremijo k čistosti veroizpovedi. Fundamentalizem je vedno reakcija, tako v krščanskem kot v islamskem svetu.
V srednjem veku je bil islamski svet neprimerljivo bolj razvit na vseh področjih od krščanskega. Obstajala je verska svbobda za „ljudstva knjige“ (jude in kristjane) ob protiplačilu religioznega davka. Enako ne bi mogli trditi za krščanski srednji vek, kjer so bila množična preganjenja židov in histeričnost napram muslimanov. Delna histeričnost je politično opavičljiva, saj so le-ti prišli prav do Francije, tam pa so se tudi ustavili (če pustimo Turčijo vnemar).

Pozornost pa je potrebno obrniti tudi k tradicionalnem islamu, saj je ta prevladujoč. Tradicionalni islam ni enako fundamentalizem, ampak gre za že neke ustaljene prakse. To je islam, ki se je izvrševal skozi dolgo islamsko zgodovimo in je upošteval tako Koran kot Hadith. Potrebno se je zavedati, da Zahodnjakom tradicionalni islam ni nevaren, saj ni v njem ničesar, kar bi moralo že a priori producirati konflikt. Findamentalizem je druga zgodba, toda le-ta je proizvod Zahoda in njegova (neo)kolonializma.

V zadnjem času je bilo veliko apelov na reformiranja islama. Oblikovalo se je mnoštvo okroglih miz, tako „navadnih“ vernikov kot strokovnjakov iz tega področja. Sama reformacija je težavna. Korana se reformirati ne da in se ga tudi ne bo. Reformirati pa se dajo prakse muslimanov v tistem smislu, kjer privzemajo v svoje vsakdanje življenej tudi vrednote Zahoda (prav poudarjanje reformiranja islama s strani Zahoda kaže na imperialnost le-tega in na diskurz gospodarja – še več, muslimani načeloma sploh nimajo potrebe po reformaciji – mogoče zgolj tisti, ki živijo v Evropi-, ampak je to represija Zahoda in njegov ekonomska potreba). Prav zaradi povedanega je reformacija problematična, ker to ni nekaj, kar bi pristno izhajalo iz muslimanske duše, ampak iz zahodnega tabora. Tako bo reformacija zmeraj hlinjena, nepopolna in odtujena. Spomnimo se, da je bila evropska reformacija notranja v tem smislu, da so reformatorji sami to hoteli.

Zelo pomembna razlikovalna točka islama od krščanstva (mislim predvsem katolištvo in pravoslavstvo, ne pa toliko protestantizem) je ta, da nima neke stroge centralizirane hierarhije. Avtoriteta muslimana je zgolj Koran in Bog, ne pa tudi razni kleri, kot je to v navadi na Zahodu. Delni vpliv imajo predvsem v petkih, kjer je obvezna skupna molitev pa še to ni primerljivo s katolištvom.

Kakšno pa je slovensko in zahodno mnenje o islamu? Prelahko bi bil reči, da je pozitivno ali negativno. Je veliko bolj kompleksno. Samo slovensko mnenje glede islama je takšno, se mi dozdeva, ne bom trdil 100%, da je relativno negativno. Predvsem se naš odnos do islama gradi na podlagi odnos s priseljenci iz Bosne in Hercegovine, Albanije in Kosova. Poleg tega pa večino Slovencev ni pebrala Svetega Pisma niti Korana (musliman ima že a priori več znanja glede Tore in Svetega pisma. To pa zato, ker sta delno in povezemajoče že vključeni v Koran), „kritika“ pa je zelo ostra. Vse to pa so stopnjevali še 9/11, kjer se še zdaj ne ve, kdo je povzročil ta napad. Po dokumentarnem filmu Zeitgeist ga je povzročila Busheva administracija z vsemi njenimi neformalnimi organizacijami in posamezniki.
Evropske države se srečujejo s hudo problematiko medkulturnega dialoga, predvsem v odnosu do islama. Zavedati se je potrebno, da je v Evropi vedno več muslimanov, kar lahko (in je že tudi) pripelje do hudi trkov. Nujno bo potrebno premisliti, tako z Zahodne strani kot islamske, kakšne bodo nove oblike komuniciranja in vrednote, da bomo lahko složno so-bivali. Zahod s svojo aroganco preveč sili k ultimativnemu sprejetju človekovih pavic, kar ima nenazdnje efekt povečanja konzervativnosti in fundamentalizma s strani muslimanov. Zavedati se je potrebno, da naša ravnanja vplivajo na ravnanja druge strani in obratno.

Do prihodnjič

Čez vikend sem bil na morju. Celo na Disconavtiko sem šel, čeprav mi takšna glasba prav nič ne diši. Pa vseeno - bilo je prav prijetno (no, pa tudi pijano).

Čez dan, ko sem poležaval na plaži, se kopal v žarkih sonca, nato pa v H20, sem opazoval “parčke”. Starejše, mlajše, tiste nekje v sredi - prav vse. Ne vem, če so bila moja opažanja pravilna, toda skoraj prav vsa partnerska razmerja so bila medla, “spužvasta”, brez energija, pathosa,… Dvomim, da je bil razlog “maček” zaradi prejšnjega dneva, ampak je moral biti razlog za takšno stanje nekje globoko prikrit v zvezi.

Vsi poznamo znance (takšno “vedenje” lahko seveda črpamo tudi iz svoje zveze), ki vztrajajo v zvezah, ki nimajo prav ničesar, kar bi bilo lahko konstruktiuvnega. Kot da je zveza postala sama sebi namen, oz. da je njena poglavitna funkcija v tej fazi zgolj reprodukcija razmerja. Pri takšnih opažanjih se seveda vprašamo: ali je človek monogamno bitje; ali je za nastalo situacijo krivo (post) moderno obdobje; kakšna zveza bi sploh morala biti??

Če pogledamo čez zgodovino, vidimo, da niso obstajala takšna razmerja kot so sedaj. Razmerje, zakonsko razmerje, je bilo asimetrično in je veljalo kot ekonomsko razmerje. Predvsem v smislu reprodukcije genov moškega in raznih ekonomskih posebnosti, ki jih je zakonsko razmerje prinašalo. Seveda je spolni užitek in podobno predpostavljeno.

V zreli dobi novega veka pa pride na plan koncept romantične ljubezni, ki je še danes živo, čeprav že v zatonu. Le-to pravi, da je razmerje med moškim in žensko nekaj večjega, nekaj presežnega, nekaj kar ti da zaleta, volje do življenja, nekaj, kar lahko poimenujemo kot bistvo življenja. V takšnih razmerjih, predvsem v literaturi, je do neke mere tudi asimetrično, saj so predvsem moški (sedaj ima razmerje obrnjeno vlogo) tisti, ki najbolj trpijo in so odvisni od ženske kot instrumenta, ki mu daje čustveno hrano. Čeprav se romantična ljubezen v smislu razmerja hitro spreminja (asimetrija - simetrija) in bi težko trdili, ali je za njo bolj značilno asimetrično ali simetrično razmerje, lahko rečemo, da stremi k simetriji in da je v jedru globoko patološka.

Če predpostavljamo, da obstaja razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo, bi lahko za romantično ljubezen rekli, da to dvoje ne loči. Čeprav pari na pogovorni ravni priznavajo to razliko, je to zgolj razlika v govoru, na pa v pomenu in praksi. Subjekta, ki sta se zaljublila, pričakujeta cvetje in “pijanost” v razmerju ad infinitum. Raz-očaranje v takšni zvezi pride na dan rakrat, ko eden od partnerjev ni več zaljubljen, ampak goji zgolj neka pozitivna (le-ta se bodo kmalu sprevrgla v negativna) čustva do partnerja. Takrat, ko v romantični ljubezni prideta v ospredje spoštovanje do partnerja, umirjenost, prevlada enega nad drugim, l’art pour l’art - takrat, prav takrat, romantična ljubezen postane smrt. Če smo predpostavljali, da romantična ljubezen enači zaljubljenost in ljubezen, in če v takšni zvezi zaljubljenost mine, takrat preide tudi romantična ljubezen v svojo najbolj patološko obliko. Takrat sta partnerja med seboj tako povezana (seveda na negativen način), da ne moreta več prekiniti razmerje, saj še vedno napajata svoje razmerej z ideali in preteklostjo, ko sta bila zaljubljena. Še vedno upata (čeprav vesta, zelo dobro vesta, da se ta čas ne bo več ponovil), da bosta zaljubljena kot nekoč, da bo v njuno razmerje prišla pomlad, renesansa,… In ker dobro vesta, da ne bo prišlo, čeprav obenem upata, da bo, sta zato še bolj zagrenjena in depresivna, ob tem pa še bolj vehementno pijeta “kri” drug drugemu. Postaneta vampirja!
To lahko zelo dobro opazujemo pri naših starših, ko se sprašujemo - “zakaj sta sploh še skupaj”, “kako lahko zdržita”, “sta skupaj morda zaradi otrok”,…

Če smo do sedaj ugotovili, da je romantična ljubezen nefunkcionalna in popolnoma paradoksalna, je potrebno sedaj dognati, kakšna razmerja bo potrebno oblikovati v prihodnje. Že dolgo časa se v pogovornem jeziku bijeta dve “struji”, kjer ena zagovarja tezo, da je človek monogamno bitje, druga pa zagvarja, da vse temelji na seksu in da človek niti približno ni monogamno bitje. Po mojem mnenju sta obe tezi napačni, mogoče prav zaradi tega, ker ti dajata na razpolago zgolj dve možnosti. Mislim, da človek ni bitje, ki bi občeval z drugim spolom à la “one night stand”, niti da je bitje, ki bi z eno osebo preživel celotno življenje. Človeka dojemam predvsem kot bitje, ki je nagnjen k temu, da eno stvar razvija, ob tem pa spoznava novo. Kaj to pomeni za razmerje? Pomeni to, da ko npr. moški spozna žensko, je z njo približno eno leto (ali pol leta, tri leta, dve leti - je čisto relativno), jo spozna, se razvijata skupaj, nato pa razpadeta in se vsak posebej oblikuje z drugim partnerjem kasneje. To bi bil človek, ki za svoje življenej ne rabi drugega v smislu, da bi mu pil “kri”, in je zel odprt za nova razmerja, izkušnje in spoznanja. Pri tem konceptu ne gre za nobene orgije, perverznosti in podobno, ampak za bolj dinamično gledanje človeka, socialnih vezi in partnerstva. Mislim, da je to veliko bolj realistično gledanje na težnje človeka kot pa romantična ljubezen. Že to, da se romantična ljubezen pojavi takrat, ko “bog umre” in človek potrebuje nov temelj, varnost, je več kot zadosti pomenljivo.

Torej pridemo do sklepa, da je romantična ljubezen patološka, paradoksalna in predvsem ustvarjena za človeka, ki se nekako boji svobode. Po eni strani je romantična ljubezen napredek od prejšnjih razmerij, skupnosti, kjer so bila le-ta asimetrična. Nova razmerja, ki so že na obzorjih, so veliko bolj zdrava, manj travmatična in bolj konstruktuvna za človeško bitje. Upam samo, da bodo nova razmerja imela ugodne pogoje za svoj razvoj in da se bo tudi država, ekonomija in družba prilagodila temu trendu. Upam!