Bila si,
zelo veličastna,
predvsem na severu,
toda zdaj…

Mnogi so terjali,
svoj delež zase,
da pravico imajo,
si lastiti -
človeštva zibelko.

Severnjaki so te obpluli,
raziskali korenito,
marsikaj vzeli,
zlasti bitja črna.

Delal si, delal,
človek črni,
pod komando belega,
pod komando Kristusa.

Mišice napenjal,
bore malo jedel,
zarod tvoj izkoriščan,
posiljen in zavržen.

Pravo se je pisalo,
in ukázalo -
človek črni,
od danes naprej,
si ti in tvoj zarod,
svoboden.

Prekmalu, prekmalu,
na novi celini,
veselili teh novic.
Preden svoboda je prišla,
neka starka,
na avtobusu nekem,
odločno rekla NE.

Pa je prišla še enkrat svoboda,
tokrat malo manj navidezna,
toda še vedno…

Na črni celini,
se črni borili,
kolonialiste dol vrgli,
zdaj formalno svobodni.

Pa je spet videz prišel,
in starci beli,
preko inc.,
spet vladajo celini črni.

Mi pa se za pacifiste imamo,
imamo dragulje, zlato,
LCD monitorje,…,
in toliko slepi - da ne vidimo,
da je vse to KRVAVO!

Kolona!

Nesreča -
zaradi nesreče ne morem iti naprej,
tja, na cilj,
ki je življenje,
ne, ne morem biti potrpežljiv,
saj gre za moje življenje!

Vrivanje -
spet, zastoj,
vrivanje,
zrinili so me,
premišljujem,
ali naj se tudi jaz vrinem?
Ne,
ne bom se,
tako ne bom nič hitreje na cilju,
ki je življenje!

Počasnele -
pa ne,
kako počasni so,
sploh nikamor ne pridem,
ne razumejo,
da moram priti na cilj,
ki je življenje!
Ali se njim ne mudi?

Nesmiselna pravila -
ooooo,
to ni logično!
Tako ne morem priti na cilj,
ki je življenje!
Preveč omejitev,
tako sploh ne moreš priti pravočasno,
tja!

Kdo, potem -
ampak res,
KDO?
Kdo sploh pride na cilj?
Sigurno nekdo.
Vem, da obstajajo letala,
helikopterji,
predvsem dragocena -
toda,
ali se tako res pride na cilj,
ki je življenje?
Toda moja pot tudi ne vodi k cilju,
ki je življenje. Torej kako?
Aaaaaa, že vem, že vem -
sploh mi ni potrebno potovati -
JAZ SEM CILJ,
ki je življenje!

Tri so preplule,
ocean atlantski,
Santa María, Pinta in Santa Clara.

Po času dolgem,
zagledale kopno,
videle “Indijo”,
in zasidrale.

Rdeči človek prikaže se,
začuden, prestrašen - (pol) bogovi so prišli.

Italijan sestopi,
na pesek tuji,
žezlo krščansko,
zarije v prst.

Stik.

Stvarstvo zadobi čas.

Ta teče,
v imenu Gospoda.

Vsa “Indija” krvava postane,
saj kri v potokih teče,
zlato je krvavo,
drevesa so krvava,
prst je krvava,
prav vse je krvavo od smrti “Indijcev”.
Nad vsemi pa križ krščanski in Kapital izkoriščevalski!

Iz točke A,
v točko B,
cel svet,
se v “Indijo” seli.

Vsak dobiti hoče,
svoj del,
vsak za to pripravljen,
rdečega ubiti.

Iznajdeno orožje biološko,
z boleznimi premagovali “Indijce”,
nato dodali še ognjeno vodo,
da dušo jim je pokvarila.

Nato pa pride misijonar,
stegne roko hudičevo,
zarije rdečemu v prsa,
in vzame srce utripajoče -
poje ga,
žveči ga,
pogoltne,
toda to mu ni dovolj, ne,
tek je močán! -
Zato odpre še Biblijo
in dušo odvzame.

Premišljujem,
tako - malo o življenju.

O potencialu bitij,
ki jih imenujemo - ljudje.

In kako nas je strah,
tistega,
kar nas obkroža.

Sedimo na Knjigi,
v njej iščemo varnost,
nekateri jo zavržemo,
bolj ne-sigurni postanemo.

Potem iščemo Resnico,
okoli ljudi,
njih Resnico vzamemo,
in kaj kmalu zavržemo - ni resnična.

Nevihte solzá,
nam lijejo po licah,
žalost preveva srce,
tako težko nam je.

Bíjemo boj, v sebi,
čisto izmučeni,
popolnoma prazni -
toda to je potrebno.

Potem se oblaki odmaknejo
in vidimo sonce.
Vidimo nas, sebe.

Resnica smo mi.

Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni »Sin tolažbe«), je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov. (Apd 4, 32-37)

Kako oddaljena je RKC od teh besed. Neverjetno. Celotni srednji vek pa tudi sedaj, ne pomaga finančno ljudem, ki to potrebujejo.Seveda, da ne bo pomote, daje pomoč. Toda, ali so posledice bistvene? S svojim finančnim in drugim kapitalom ne vpliva bistveno na premoženje revnih, ampak bogati kot institucija. Na koncu pa položi v ušesa vernikov in revnih zgolj besede, ki so najcenejše blago sodobnega časa.

Izgleda, da je RKC upoštevala zgolj del citiranega besedila: tistega, kjer ljudje polagajo izkupičke k nogam apostolov. Interpretacija je res čudovita stvar!