Pravkar sem prišel iz “sprehoda” po mestu. Če sem hotel priti iz točke A do točke B, sem moral skozi “prehodno” točko. Na tej prehodnosti so bili postavljeni štanti, kjer so različne stranke predstavljale svojo boljšost. Toda strankarskost sem ugotovil šele pozneje. Prej mi je v uho prišla “glasba Indijancev” (ki so jo izvajali belci, brez pretenzij po indijanskih oblačil), ki mi je kvarila moje slušno območje.Grozno se mi je zdelo to (poleg tega se v Domžalah pripravlja tudi Hitovo sejmarjenje), da pri nas, ko opazujem, veselice in domača glasba sploh nista odraz nekega veselja, ampak prav obratno. Neke patetike, ki mi je skrita. No, ko hodim še naprej, s temi mislimi v glavami, vidim na levi desničarske štante, pred menoj množico, ki stoji pred levičarskimi štanti, na desni pa klošarje, ki se majejo v levo in desno (ne, tukaj ni nobene simbolike, zgolj, če imajo klošarji zelo dober smisel za humor). Ko se “prerinem” skozi množico, ki šteje kvečjemu 30 ljudi, vidim pred seboj glasbenika s kitaro, ki se ali norčuje iz sebe, hoče biti smešen ali pa se norčuje iz množice. Kakorkoli že, poleg njega je stal “zgoraj brez” klošar, 35 let, s kozarcem piva v roki. In se majal - mislim, da je celo poskušal peti. V redu - to niti ni tako pretresljivo, bizarno, patetično,… Kaj je torej patetično? To, da se je množica okoli te dvojice prav čudno smehljala in smejala - saj poznate tisti smeh, ko se nekdo norca iz drugih dela. Torej, množica je bila malo bolj trezna oz. malo manj pijana od tega klošarja, kar še ne pomeni, da se ne bo napila toliko kot le-ta možakar ali pa celo več. Oboji pa se razlikujejo v tem, da imajo eni “urejeno” življenje, drugi pač ne. Nobeden od od obeh pa se ne zaveda, da gledajo sami sebe. Klošar je ogledalo normalnim ljudem, ki so v svoji notranjosti bolj patološki kot klošarji - klošar si je že davno priznal, kdo je. Ti “meščani” pa niti približno ne. In če nadaljujem, ti meščani pa so ogledalo klošarjem v tem, da so oni vse tisto, kar so si nekoč po vsej verjetnosti želeli in pogrnili na celi črti. So neke vrste ogledalo iz katerega sevajo spomini in frustracije. Vsi pa hodijo k štantom. Klošar zaradi “zaslužka”, piva in drugih malenkosti, meščani pa zaradi vere v njihovo pomembnost in odločilnost ter reprodukcijo iluzij, ki so jim potrebne za preživetje. Torej: meščani imajo iluzije, klošar pa alkohol. Ideja in materija. Bedno do dna!

Šele zdaj spoznavam,
kaj je življenje.

Kako ga živeti,
sprejemati,
se ga ne bati…

Težko je,
ko razkriješ,
iluzije, ki si jih gojil leta,
kaj leta,
celo življenje.

Prav takrat nastane praznina,
mučna,
črna,
čista matematična ničla.

Trenutek,
ko ne veš,
ali boš v prihodnosit
-1
ali
+1.

Ne morem reči,
da sem (že) +1,
ne,
naravno število še nisem.
Zaenkrat je zame božji dar,
če sem lahko (pozitivno) racionalno število -
recimo 0,1.

Kar pomeni,
da sem na pravi poti!

Karakteristike bitja-človeka:

-goni: ti človeka ženejo in usmerjajo v življenju. To je primarna lastnost življenja - je vrelec, bogastvo, “večnost” življenja

-nezavedno: posledica socialnega okolja. Nezavedno je proces, kjer se nagoni človeka kombinirajo v neki sistem, ki kasneje producira več ali manj predvidljive rezultate

-razum: kot dekla nezavednega in gonov, da ustvari podlago in sistem za uresničenje le-teh.Znanost, umetnost, religija ni primarno posledica razuma, ampak “temačnih” plasti človeka (oblika je posledica razuma, ne pa vsebina - ta vedno pripada nezavednemu)

Razum nikoli ne nadvlada nezavednega oz. nagonov. Ko kdaj ugotovimo, da smo premagali nagon, to ne pomeni, da je prevladal razum, ampak da je v borbi nagonov zmagal eden ali “koalicija” večih nagonov - ki zdaj vladajo drugim nagonom

-morala: predvsem kot orožje šibkih, da dobijo na samozavesti in nadjazu. Morala kot poraz. Človek ima moralo (pozor: ne vsi ljudje) za to, da kompenzirajo na tistih področjih na katerih so izgubili - na področju bojevanja, bogastva, žensk, telesa (krščanstvo kot par exemple)

-kultura: pravila vedenja in mišljenja, katerim se je potrebno podvreči, če hoče povprečni človek preživeti v določeni kulturi. V primeru upora te drugi obravnavajo kot manjvrednega, neprilagojenega - hočejo te mentalno kastrirati (to pa zato, ker se še spomnijo časa, ko so bili manjši, ko so imeli zmožnost stvaritve)

-politika: umetnost obladovanja “človeškega materiala” v neko bolj ali manj koherentno celoto s tem, da nekateri (manjši) deli te enote, dobijo iz celote produkcije več kot večine subjektov te politične entitete

-revolucija: posledica obubožanih, nezadovolj(e)nih, nesposobnih, izkoriščanih,… Ponavadi se izpridijo, ker se predpostavlja, da je moč spremeniti zadeve čez dan, nobeden pa ne pomisli, da je prvo potrebno spremeniti človeka kot takega (oz. ga pozdraviti!). Ena od napak revolucij je tudi ta, da se le-ta misli v shemi dobro-zlo

-velika odsotnost zdravega razuma, (samo)kriticizma in realizma