Pričnimo razpravo  s štirimi predpostavkami kapitalizma:
1) gon po profitu
2) zasebna lastnina
3) konkurenca
4) svoboda sklepanja pogodb in svobodno vključevanje v trg (svobodni trg)

Seveda obstaja več definicij kapitalizma, toda zame so najpomembnešje te predpostavke. V kapitalistični ureditvi je za zasebne subjekte najpomembnejši profit in zasebna lastnina. To je alfa in omega. Delavce v podjetjih ne bi mogel imenovati kapitaliste (vsaj večino ne), saj izgleda, da nimajo želje tekmovati z drugimi (kapitalsitičnimi) subjekti v ekonomskih procesih. Kapitaliste definiram predvsem tiste subjekte, ki imajo željo in tendenco (po vsej verjetnosti imajo tudi podjetje) pridobivati čim več ekonomskih sredstev in drugih oblik moči/oblasti.
Zasebna lastnina gre z roko v roki s profitom, ne gre pa jo enačiti z le-tem, saj ima tudi delavec lastnino pa zato še ni kapitalist. Zasebna lastnina je za kapitalsita indikator njegove moči, samozavesti in analnega užitka.
Konkurenca pa je zelo paradoksaen pojem in proces v kapitalizmu. Konkurenca po eni strani omogoča, da so proizvodi in storitve bolj kakovostni, po drugi strani pa niža cene. Toda konkurenca ni večna. Vedno pride iz te konkurence (boja) neki zmagovalec. Konkurenca je boj, bojevanje. Ni naključje, da imamo po vsem svetu institucije, ki so pristojne prav zato - omejevanje monopolnih in podobnih pojavov, kar z drugimi besedami pomeni, “proizvajanje” konkurenčnih pogojev.
Kapitalsitična teorija pravi, da večja ko je konkurenca, boljši so proizvodi in vsa družba “profitira” iz tega naslova. Do neke mere je to res, toda pogeljte paradoks teorije kapitalizma. Če bi bila konkurenca popolna, bi bil profit minimalen, saj bi morali vsi konkurenti nižati cene, da bi lahko tekmovali z drugimi (pustimo kakovost ob strani). To pa bi dejansko pomenilo, da bi imeli načeloma vsi enake prihodke (vidite paralelo s socializmom).Toda iz izkušenj vemo, da iz boja (konkurence) vedno pride zmagovalec oz. nekaj zmagovalcev. Na tej podlagi se nato oblikujejo monopoli, oligopoli, …. V samem kaptializmu je, da postane monopolen, oligipolen,…
Zadnja predpostavka pa je trg oz. menjava in svobodna pobuda biti producent na trgu.Tržne menjave so rezultat zgornjih predpostavk. Tisti z boljšimi pogoji proizvajanja in distibutiranja, bo povečini določal ceno. Po drugi strani pa se mora subjekt venomer prilagajati trgu, razen če ni monopolist oz. v krogu oligopolov.

Nauk:
Če bi lahko v realkapitalizmu obstajali idealni pogoji, bi načeloma imeli vsi enake prihodke. Toda ker ne obstajajo, bodo v realkapitalizmu vedno obstajali monopoli in oligopoli. To pa nas pripelje k politologiji in politični teoriji. Ko je neka ekonomska moč tako skoncentrirana, postane le ta neformalna (v nekaterih primerih tudi formalna) OBLAST. Ta določa cene, se vmešava v notranje zadeve držav, saj so zadnje odvisne od korporacij, saj le-te zagotavljajo na tisoče in tisoče delovnih mest (in potem jih še toliko več vzamejo).

Po drugi strani pa lahko vsak dan slišimo: “To smo morali narediti zaradi tržnih pogojev,..”, “Pojdi študirat kaj drugega, saj veš, da filozofov trg ne potrebuje…”, “Znižati smo morali plače, saj so cene poskočile na trgih,…” - iz tega lahko sklepamo le nekaj: TRG JE POSTAL TOTALITAREN. TRG JE PARTIJA. Trg je postal čista sila, brez oblike, nikjer je ne moreš zajeti, pa vseeno povsod vidiš, npr. takrat, ko kupiš sladoled, ko na miliojone ljudi kupuje sladoled. Toda zadaj je še nekaj močnejšega. Niso ljudje. So Titani. Korporacije.

Totalitarnost trga je postala tako močna, da se tega dejstva sploh ne zavedamo. Za delovna mesta, človeku nevredne plače, se bijemo kot psi. Nad nami pa Ustava RS, ki nam zagotavlja človekove pravice, da se na trgu z zakonskimi sredstvi “pobijemo” do konca. Z živci, grdimi pogledi, znašanjem nad družinskim člani,… In še nekaj veliko hujšega….vsak dan spregledamo nas same.

Sneg. Kako lepa je ta beseda. In kako lepši in čutnejši je dotik beline.

Neznosno ga pričakujem - vsako leto. Kot Židje svojega odrešenika. Toda snega ni. Vsako leto zamán. Vsaka bela zvezda, ki pade v zimskih časih, v meni prebudi nekaj presežnega, nekaj smiselnega, nekaj ustvarjalnega. Takrat bi najraje potočil solzo, solzo veselja in ganjenosti. Tista bela podlaga in tisti “beli pad” se ne da imenovati. Lahko zgolj govorim, kaj vse mi zbuja. Kot pri Božjem. Samo, da je odvisno, ni absolutno.

Ko se belo zasveti pred menoj, se mi v srcu prvo naseli mir in “mirno veselje”, pa tisti občutek, da je vse na svetu skladno, smiselno in harmonično. Seveda pa so najboljša jutra, ko se sliši zvok plugov, lopat, trka kozarčkov polna žganja, predvidevanj koliko ga je zapadlo in ga še bo,…

Takrat vstanem veselo, urno, vsaka misel te vleče k snegu, na ulice, v lokale, k ljudem. Takrat so vsi  prijateljski. Naj bo Sneg! Večno! Vsi si pomagajo, klepetajo, smejijo. Otroci hreščijo, se obmetavajo.Obrazi žarijo.

Potem pridejo na plano vsi tisti spomini, ko sem bil majhen. Majheno, majheno detece. Kako sem se veselil vsake stvari, ko je bilo zanimanje mišljeno zaradi zanimanja samega. Ja, sneg v meni prebudi tisto otroško iskrivost, dojemljivost za “nepomembne”, banalne stvari.

Spomni me, da se moram v življenju bolj posvečati vsakdanjim stvarem oz. biti vzhičen ob tistih, ki jih ponavadi ignoriramo - se čuditi letu ptice, biti zamišljen zaradi oblike stola in zakaj se stol imenuje stol, kako smešne oblike so avtomobili in zakaj semafor sveti,…

Toda snega ni in ni. Tako pa tudi ni tega čudenja nad vsakdanjimi stvarmi, ki jim pripisujemo ničelno vrednost, ni tega “mirnega veselja”, spominov, večnega, presežnega,… Nič ne pade, kar bi zakrilo umazanijo naših misli in ulic….

1. aksiom

Bog, v kolikor obstaja, nima zavesti, saj pred stvarjenjem samega sveta ni bilo nobenega objekta na katerega bi lahko fokusiral svojo zavest (bi bil nečesa zaveden). Poleg tega pa samozavest zanj tudi ni možna , saj je za samozavest prav tako nujen objekt ali razcep(jaz nisem to), ki ga loči od drugih stvari. Samozavest bi bila nemogoča tudi zaradi tega, ker če bi se Bog lahko samozavedal, opazoval, potem bi moral imeti tudi neke vrste lastnosti, “zakonitosti” (se pravi osebnost - tudi neke vrste nezavedno), ki bi mu narekovala njegovo delovanje - toda potem že ne bi
bil več bog.

2. aksiom

Ker potemtakem boga ni, so naše predstave o bogu in vsem njegovim delovanjem fiktivne v tem smislu, da so formulirane za neše potrebe, želje, okolje, našo strukturo psihičnega aparata, družbene pogojenosti,…, da se lažje spoprimemo s svetom.

3. aksiom

Vse stvari stvarnosti pa nekaj povezuje. Vse imajo skupno lastnost, ki ji ne moremo reči lastnost, atribut,… Lahko bi ji rekli Bit. Bit ni nikjer skoncetrirana, ni substanca, ampak prisotnost. Bit se kaže skozi vsako stvar in je vedno ista - JE. Ne glede na zakonitosti, različne prostore in čase, Bit venomer bo, saj brez te ničesar ni.

4. aksiom

Ta pomembnost Biti, prisotnosti se indikativno kaže tudi preko človeškega nagona po preživetju (lahko rečemo po biti). Pri človeškem nagonu po preživetju ne gre toliko za “survival of the fittest” ali kot funkcijo “volje do moči”. Tudi ne gre za neki vulgarni biologizem. Gre za “čisto” veselje nad “dejstvom”, da obstajam, da se razodevam, veselje nad bitjo, nad tem, da se je bit sama pričela prav s človekom (pod predpostavko ne-vesoljcev,…) zavedati sama sebe.

5. aksiom

Torej bi lahko boga nadomestili z Bitjo in jo obravnavali kot prapočelo vsega.

Stari budistični in drugi modreci na vprašanja svojih učencev, ki imajo v glavi dvom, zmešnjavo, iluzijo…, ko sprašujejo “Mojster, ubiram (novo) pot, pa ne vem, če bo ta pripeljala k cilju…” ali “Mojster, pokaži mi pot, da bom prišel do cilja…“, odgovarjajo s preprostim: “Učenec, če si šel na pot, potem si že tudi na cilju…“, jaz pa rečem, da je to nápačno. Odgovor bi se moral glasiti “Ni važna pot, ker si venomer že na cilju. Ti Sam si Cilj!” ali “Da prideš do Cilja, je vseeno katero pot ubereš, saj Ti si že venomer Cilj, ki si Ti!“.

“Koliko hočeš?”, me je vprašal.
“10G.”, odgovorim.
“Evo. Uživi! heh.”
“Hehh. Bom, bom..heh.”, se odsmejim in grem svojo pot.

Hodim približno pet minut in iznenada se pred menoj ustavi policijski avtomobil.
“Dober dan, gospod. Dokumente prosim!”, mi strogo “ukaže”.
“Izvolite.”
“Kje ste bili, kam ste namenjeni?”, me zaslišuje.
“Kolikor vem, mi ni potrebno odgovarjati. To ni vaša skrb!”
“Glej, vemo, da ste en drogeraš. Povejte, vam je X prodal?”
“Ne vem o čem govorite. Če mislite štruco kruha, no, potem ja.”, rečem s posmehom.

Od zadaj, ne da bi videl (le kako bi), me policist pritisne na avto, drugi pa začne s “fizičnim” pregledom. Odkrije - 10G.
“Opa, opa. Kva pa je tole.”, se zasmeji in me vklene.
Odpeljemo se na policijsko postajo. Sedim za mizo, v majhni sobi. Pred menoj policist, mrkega pogleda, zadaj za mano pa še eden. Obraza mu ne vidim (le kako bi).
“Povejte. Vam je X prodal, ne?”
“Glejte, to sem našel na tleh. Le kaj naj bi naredil - kaj če najde kakšen osnovnošolec?”
Tlesk, tlesk, jih dobim po glavi. “X. A ne? X?”
“Glejte, ne vem o čem govorite”
Trš, direktivo na oko. Padem iz stola, nad menoj “Rimska cesta”, v glavi pa šumi po mehki plastični vrečki in zvokom televizije brez signala - piiiiii. Policist od zadaj (back-up enforcement) me postavi nazaj. “X, ste rekli?”
“Glejte…”
Bum, na uho. Spet sem na tleh in nazaj.
“Ne vem o čem govorite…”
Spet. Udarec od zadaj.

Zdaj sem negiben. Sonce je zašlo. Zbudim se v kletki. Sam sem. Stene so porisane z “Jony was here”, “Jebem ti majku”, “Slovenija uber alles”,… Sranje, kje sem to. Pogledam čez rešetke. Na križišču sta se ustavila dva tovornjaka. Čakata na zeleno luč. Eden je imel napisano Union, drugi pa Ballantines. Mimo njiju gre policijski avtomobil svojo pot. Tovornjaka speljeta.

Vrata se odprejo.
“Na, podpiši!”, reče odrezavo.
“Kaj je to?”
“Izjava, v kateri pritrdiš, da v policijskem postopku ni bila prekoračena policijska sila in da je bil postopek izpeljan korektno.”
“Ne bom. Saj ste…”
Vzame “pendrik” in me totalno sesuje. Svinčnik je že v mojih rokah, moj totem pa na papirju.

Sodišče je dokazalo, da marihuana ni bila namenjena za osebno uporabo ter ugotovilo, da je bil policijski postopek izpeljan korektno v okviru obstoječe zakonodaje.

Naslednji dan je umrl brezdomec zaradi prevelike doze zaužitega alkohola, oče je v vinjenem stanju pretepel ženo in še dva družinska člana, v Ljubljani so vinjeni mladeniči popolnoma uničili lokal …

…trije dvajsetletniki pa si podajajo “joint” in smejijo…

Kaj je kultura?
Naučeni smo, da verjamemo, da je vsaka literarna, kiparska, arhitektura, vedenjska,…, forma nekaj, kar lahko povežemo z napredkom in oliko človeštva. Kot nekaj, kar nas razlikuje od živali. No, v zadnji konsekvenci je to res - živali nimajo umetniških in podobnih form izražanja. Toda, če je to človeku imanentno, zakaj imamo še danes, v 21. stoletju (no, pa tudi že mnogo prej), plemenske ureditve in druge “manj” razvite kulture, ki si nekako nočejo prisvajati “dosežkov” človeštva v ožjem smislu besede?
Zakaj se te plemenske ureditve niso razvijale - okoljski dejavniki v smislu naravnih resursov so kot argument pomanjkljivi, saj zgodovina človeštva kaže, da so se velike civilizacije razvile na prav vseh geografskih področjih.

Ljude zahodne družbe nemalokrat porečejo, da ko so npr. obiskali “manj” razvite kulture, so občutili občutek nekakšne pomirjenosti, sreče, smiselnost,.., no, nekaj, kar jim tukaj bistveno primanjkuje.

Poleg tega pa lahko pogledamo tudi množico umetnikov in drugih intelektualcev, ki imajo ponavadi (kot splošno pravilo) telo, ki je suho ali predebelo, ob tem pa prav velikokrat ne izražajo nobene življenjskosti oz. “karizme”. Na drugi strani pa ustvarjajo zelo dobra besedila in druge forme.

Za Zahodno civilizacijo je simptomatičen gospodarski, tehnološki, umetniški,… napredek, ob tem pa vse to korelira s povišano stopnjo uporabe drog, poživil,…, pa tudi raznih “asocialnih” vedenj, ki so v zadnji konsekvenci destruktivna.

Vse to in še več me napeljuje na misel, da je človek bolj kulturen takrat, ko mu manjka bistvena življenjska energija (lahko mu rečete tudi libido), prizemljenost, sproščenost,… in hoče ta manko kompenzirati na drugi ravni - kulturni ravni. Tako lahko potegnemo sklep, da je napredek kulture enak nazadovanju človekovega psihičnega ustroja.

Zmeda!

Konfuzija vrednot, ki to niso.

Prekleti Da-sein, ki me delaš konkretnega, zgodovinskega, časnega.

Prekleta metafizika, ki si me vzgajala v nasprotnem!

Kako za-vraga naj človek pogleda čez? Ne, napačno vprašanje! Kako za vraga naj postanem še bolj tu-biten?

Vraga, ne vem! Tudi dvom in “vem, da nič ne vem” ne bosta pomagala. Tudi mnoštvo zgodovinskih-psihoanalitičnih-bioloških-kvantnomehanskih informacij ne bo kaj prida pomagalo.

Kaj, kaj potlej? Katero kajstvo? Saj najstva ni več!

La mort? Mogoče to, da se zavem, da sem l’homme de la mort? Ah,to ni nič novega.

Potenciranje zavesti? Ne, z jogo se ne ukvarjam.

Sprostitev? Mogoče sprostitev? Ja, mogoče bi bilo potrebno iti na oddih zaradi pretiranega oddiha? Ne, tudi to ne. Samo še huje bi bilo.

V vsem družbenem sranju sem pozabil kdo sem. Jaz nisem Sašo, ki je rojen takrat in takrat. Jaz nisem politolog. Jaz nisem tisti, ki ima to in to punco. Jaz nisem tisti, ki je zadnjič kozlal. Kdo sem?

Jaz sem, ki sem? Noup, preveč židovsko. Jaz sem tisti, ki hoče biti. Ki v stvarstvo biti polaga svojo željo, svojo izpoved, zgodbo, sem tisti, ki naredi razdor in tisti, ki naredi celoto, ki se ne meni za odtise, in ga “skrbi” samo nekaj - ne zamočiti življenja!!!

Danes sva bila s punco na kavi, kjer sem ji omenil, da bi rad imel veverico. Da, prav ste slišali. Veverico. Nisem ravno ljubitelj teh živali (glodalcev, pač), toda zadnjič, tako v živalskem vrtu kot v naravi, so mi segle prav do srca. Nisem se mogel prenehati smejati tem smešnim, hiperaktivnim bitjem. Ali jo bom kupil, še ne vem točno, toda vprašala me je, kam bi jo dal. No, prišla sva do točke, da bi bila v kletki (pač ne more biti venomer spuščena) “centrifuga” kot pri hrčkih. In potem pomislim…

…da se ljudje bistveno sploh ne razlikujemo od hrčkov. Vsi živimo v kletkah. Oni imajo železno kletko, mi pa imaginarno. Meje naše kletke so ponavadi bivalno mesto in mesto dela. Da lahko izživimo naše presežke energije, gremo v fitnes na kolo in tekalno stezo, ali v kino - kamorkoli, da se izživimo. Vsake toliko časa, pa nas gospodar (beri: dopust in razpoložljiva finančna ter druga sredstva) spusti na prosto (seveda je tudi to kletka, samo da je “bistveno” večja v primerjavi s prvo), kjer se še dodatno iživimo. Toda prej ali slej nas roka močnejšega potisne nazaj v kletko - k našim napravam, odmerjenim dozam hrane in vode, spet postanemo objekti opazovanja in (po)smehovanja,… Skratka: mi smo hamstermani