Zanimivo je, kako ljudje enačijo kapitalizem, napredek in razvoj. Kakršnakoli debata “za šankom”, na blogih, celo na TV-ju in akademskih krogih, enači zgoraj našteto. Meni se to zdi neverjetno. Zakaj?

Po odkritju “Indije”, pa tudi že prej v nekaterih italijanskih mestih, je bil kapitalizem (in pred njem manufakturni sistem) resnično začetek napredka, razvoja. Razvijal je industrijo, omogočal izobrazbo (čeprav ima tukaj izobrazba, kot tudi danes, čisto pragmatične elemente - v bistvu bi lahko namesto izobrazbe rekli kar usposabljanje), določenim množicam ponudil bolj svobodno gibanje preko demokratičnih elementov v političnih sistemih,…Ob tem je seveda naredil marsikatera genocidna dejanja, kot so iztrebljanje Indijancev, da bi si lahko belski osvajalci naredili poceni prostor za svojo proizvodnjo, osvajal druge imperije ali dele celin, nasilno spreobračal domorodna ljudstva, vsiljeval razne trgovinske pravice,…

Bistvo je, da je imel pozitivni prispevek k razvoju tehnologije. Vse do danes. Poglejte. Določene industrije se enostavno ne spreminjajo. Medtem ko se računalniška industrija kar dobro razvija, pa ne bi mogli reči enako za avtomobilsko. Razlog? Po vsej verjetnosti nafta ali z drugimi besedami - razvoj v tej industriji vsaj za enkrat ne bi doprinesel dobička. Torej pridemo do kontradiktornosti razvoja kapitalizma - dobiček, nekoč gonilna sila razvoja tehnologije, ima sedaj prav nasproten učinek–stagnacijo razvoja.

Ko pa se približamo vpeljevanju tehnologij v proizvodnjo, pa so ovire za popolno vpeljave tehnologij v le-to omejene, zaradi zelo poceni delovne sile v deželah v razvoju, ali pa zaradi pritiskov držav in sindikalistov.

Kakorkoli že, tako dobiček (kapital) kot država s svojo socialno politiko in sindikalisti, ovirajo razvoj človeštva v smislu, da človek ne bi več opravljal monotona, dolgočasna in nepotrebna dela. Človeško znanje je že tako napredovalo, da bi lahko po vsej verjetnosti delali minimalno oz. zgolj storitvene dejavnosti. Kdo še rabi recimo tovornjakarje? Imamo GPS sisteme in razne senzorje, ki bi lahko avtomatsko kontrolirali vozila. Software se da razviti. Namesto, da bi tovornjakar proizvajal tisto, kar mu je pri srcu in nemožnosti unovčenja tega na trgu, je moral poprijeti za volan. Sprememba je možna! Samo bog ve, koliko je že razvitih tehnologij, ki nikoli ne bodo videle dneva, ali pa vsaj ne še kmalu. Koliko sredstev, energij gre za razne kampanje, oglase,… namesto, da bi se več ukvarjali z aplikativnimi, tehnološkimi in sistemskimi rešitvami. Problem je zgolj pri interesih, ki se jih da vreči iz oblasti in pa pri ljudeh, ki jih je preveč strah sprememb (to je največja ovira).

Vprašajmo se! Zakaj porabljamo 40 let v delovnih proceih, ki nas ne bogatijo? Zakaj ne bi delali kaj takega, kar nas resnično veseli, pa čeprav ni tržno zanimivo? Konec koncu, kaj pa pomeni tržna vrednost? Ali ne pomeni to zgolj to, kar je modnega? Mar je res več vreden podpis in scalnica nekega raperja ali pop ikone, kot pa izvirno in pristno delo, izdelek (recimo knjige, pesmi, lesenega izdelka - karkoli) nekega neznanca? Enkrat se živi. In to enkratno življenje bomo preživeli (ne vsi seveda) v delu, kjer bo ukazano, kaj moraš delati, kjer boš vedno premalo zaslužil za spodobno življenje, kjer so reveži, ker ne moreš iti nekam, kamor resnično želiš, nekdo drug pa samo prdne pa je že tam, pa še všeč mu ni na koncu. Premislite! Rabimo razvoj tehnologije, da nam ne bo potrebno delati nepotrebnih stvari.

Kot vidimo, kapital in država ne omogočata več razvoja. Ne tehnološkega, ne moralnega, zgolj depresivni razvoj in odvisniški. Država in kapital sta zastareli shemi upravljanja z družbo. Tudi socializem ne more rešiti teh problemov. Lahko pa jih rešimo mi, ljudje, preko informacijskih kanalov, kjer si posredujemo rešitve, aplikacije, kjer organiziramo bojkote, de-legitimiramo pravni red, kapital, nasilje, ki ga doživljamo preko oglasov, kjer zahtevamo razvoj tehnologije in vpeljavo le-te v proizvodne procese, da bo človek končno enkrat lahko začel delati samo tisto, kar mu je usojeno - delati usodo samo. Upor je možen in nujen, predvsem pa je to stvar higiene.

Ena izmed najbolj čudnih “lastnosti” človeka se mi zdijo njegovi prebliski. S prebliski ne mislim nekih idej, ki se nam porodijo, in potem to idejo implementiramo. Ne. Kajti v tem primeru imamo kontrolo nad idejo, jo začnemo razvijati, enačimo oz. identificiramo jo z nami samimi. O teh prebliskih ne bom govoril, v glavi imam tiste prebliske, bolj izmuzljive.

Na primer. Malo ste zaspani, ležite v postelji, okoli vas nobenega človeka, ne note v zraku, misli so spuščene iz povodca, mirni iste, v rokah na primer držite pisalo in ga niti pod razno ne čutite, šele kasnje se spomnite, da ga imate v rokah, ampak tisti trenutek ga sploh ne čutite. Ste. Zgolj to. Kot, da ne bi bili ločeni od stvarnosti, da niste del, ampak ste vse. No, o tem ne razmišljate, še počutite se ne tako - to pride šele kasneje, z razmislekom.

Bum—

In potem tisti preblisk, ki vas je popolnoma zadel, neka zmes okusa, sluha, vonja, dotika in vida, vse to pa začinjeno še z mislijo in čustvi. Takrat vam je jasno kaj vse to je, razumete, ampak o tem ne mislite, razumete? Vi ste v celoti ta preblisk, ta zmes vsega. Tako močno čutite, kaj čutite?!, vi ste to. Neverjetno. Tako močno je. In naenkrat izgine. Kako izgine, ne vem? Zakaj izgine, ne vem? Vem pa da izgine takrat, ko razmišljam o tem, ko je že narejen razcep. Saj konec koncu razum vedno naredi razcep, stavrnost loči, naredi iz mene mene, tebe tebe. Mi in oni. Dobro in zlo. Matafizično in fizično.

Toda ta preblisk - še zdaj ne vem kaj sem bil tisti trenutek. Tako močno sem čutil, bil sem tisto. Mislim, da je bilo nekaj o morju, nekaj tako znanega, samoumevnega, nekaj tako očitnega — toda ko sedaj pogledam nazaj (toda pozor, zgodilo se je 5 minut nazaj!!!), mi je tako tuje, nesmiselno, kaotično, “ne-jazno”,…

In pomislite - vse to je nastalo šele po “vključitvi” razuma…

Mehanika, botanika,
to je človeška ne-etika.

Mehanika—

Kolesja polno “petja”,
govorijo mu stoletja,
ti si svoboden,
zato do oblasti ne bodi zloben.

Botanika—

Bodi oblasti zvest,
njenim koreninam svest,
zgolj na enem mestu bodi,
in kot rastlina ne sodi.

Možnost zarje—

Zgodovina, zgodovina,
bodi človeku že enkrat prvina,
naj preneha biti - filister oblastni,
in konec narediti - burki ne-krasni!

Človek–

Enkrat rojen,
stokrat vzgojen,
enkrat mrtev,
stokrat žrtev.

Suženjsko odvisen,
ob zid pritisnjen,
hrbet usločen,
da ne bo počen.

Dosti mu je,
upre se končno le,
prevzame oblast,
zdaj je to njegova slast.

Kapitalizem,
Komunizem,
Religija,
Bedarija.

Po novem samovšečen,
obraz pa ob tem gospodovalno tečen,
novim množicam o svobodi tuli,
s starim lastniškim načinom jih nahruli.

Zgodovina pa govori nam,
človek, ali te ni sram,
kdaj boš začel že misliti,
in prenehal mentalno bluziti.

Človek, človek, človek,
ne bodi več tak lolek,
malo se v sebe zazri,
in prenehaj drugim piti kri.

Volja do moči je eden glavnih Nietzschejevih zastavkov njegove filozofije. Volja do moči je še vedno metafizičen koncept, je pojem, ki naj bi opisoval prapočelo sveta. “Iracionalna” sila, ki “poganja” svet, katere “smoter” je stopnjevanje kvalitete, moči življenja. Ta volja do moči se preslikava tudi v mikrokozmos človeka kot iracionalno človeka. Nagon po preživetju nima več (tako kot pri Schopenhauerju) vodilne vloge, ampak je podrejen tej volji, volji do moči. Tako je nagon po preživetju, po življenju, zgolj v funkcji moči, da ima ta še naprej “možnost” manifestirati se v svetu v človeški obliki.

Napram tej volji do moči, ki je polnost razodevanja, stopnjevanja kvalitete, lahko postavimo voljo do oblasti, kot kontrapunkt prvi. Pri tej volji ni nikakršne moči več, studenec, ki se je posušil, puščava. Da takšna oseba ne kolapsira, pade v brezno, mora postati oblastna. Oblast je predvsem zmožnost kontrolirati in upravljati okolico ter sebe. Je manko moči, ustvarjalnosti - je koruptivna, se pravi pokvarjena, gnije. Takšna volja si nato pridobiva “moči” (lažne moči) preko nadvladanja drugega, ponavadi Drugega, s čimer kompenzira svoj manko. Seveda vsakršna oblast pričenja z določeno ideologijo, religijo - skratka, nazorskim sistemom. Ta služi kot legitimacijo njenega praznega, neustvarjalnega početja. Oblasti ni nujna resnica, razprtost biti, njej se gre podvrženost biti nasilju njenega izvajanja.

Tako pridemo do točke bloganja, politikov, ekonomistov, ljubezenskih razmerij,… Ampak se bom ustavil samo pri blogih. Naši blogerji, mislim predsem medvojne “poročevalce”, pa še veliko drugih bi se našlo, imajo neko podstat, ideologijo, preko katere nato poskušajo nadvladati drugega. Njihovo ideoogijo si lahko predstavljamo kot košaro, ki je, recimo, pravokotne oblike, vanjo pa hočejo spraviti zgolj misli in mnenja takšne oblike, ki so podobne tej košari - se pravi kocke, kvadre… - bog obvaruj, da bi spravili noter kroglo.

Veliko je blogerjev na MMC, ki podajajo “kroglaste” resnice, predvsem pa so to ljudje, ki so dovzetni tudi za druge oblike. So ljudje, ki so odprti za resnico, bit, prav tako kot je bit odprta, razprta za nas (A-LÉTHEIA). Toda nemogoče je postaviti “enakopravno” komunikacijo med obema “skupinama”, zato ker prvi že apriori zavzemajo oblastniško pozicijo, medtem pa posiljuje realnost tudi z besedo Resnica - z velikim r.

Burka se še naprej nadaljuje, iz dneva v dan bolj. Medtem pa se sama bit za nas zapira in nismo več zmožni videti manifestacije nje. Vedno bolj se podajamo v ideologije in razne religije, ki nas zapirajo v svoje stolpe pred raz-kritosjo realnosti. Postajamo oblastniški.

Vsakršnim ideologom na MMC pa podajam misel Nietzscheja:

“Kdo ni že kdaj za svoj dobri glas - žrtvoval samega sebe?

“Kako? Velik mož? Zmeraj vidim samo gralca svojega ideala.”

Proces proizvodnje človeka je nadvse zanimiv. Beseda proizvodnja je več kot na mestu, saj je bil človek vedno produkt. Produkt nekih procesov. Proces je zgodovinsko gledano večidel sestavljen iz šolskih, religioznihin družinskih podprocesov. Vedno večjo vlogo, če že ne dominanto, pa dobivajo medijski podprocesi vzgajanja in izobraževanja.

Namen vsakršnih teh proces je večplasten, zato pa je človek že “po naravi” konfuzno in paradoksalno bitje.Nameni družine pri vzgajanju so različni od npr. šolskih procesov. Po vsebinski plasti sicer. Ampak po oblikovni, po tem, da nekaj dobiš od tega subjekta, da pričakuješ, da bo ravnal tako in tako, pa so vse te institucije na isti liniji. Tako je človek dobesedno subjekt, bitje, podvrženo nečemu.

Izdelek-subjekt, če hoče imeti življenje relativno enostavno, “mirno”, mora zatreti določene dele sebe, da lahko ravna relativno koherentno in sebi v “zadovoljstvo”. V kolikor pa spusti tudi tiste dele izven sebe oz. bolje, v sebe, pa postene le-ta ali genij ali norec. Še večkrat pa kakšen alkoholik, drogiranec,.. - obstaja še mnogo izrazov kako družba poimenuje ljudi, ki so dovolj hrabri, da spustijo vase paradoksalnost svojega bitja, pa čeprav jih to na koncu potolče - ne glede na zunanji izgled in psihiatrične ter družbene ocene, so to ljudje, ki so zmagovalci, heroji.

Ko takole človek deluje koheretno, mora prav velikokrat misliti nekaj - da on je on, da je on zvest samemu sebi, da je srečen, da  je našel samega sebe, pa še veliko drugega. S to samo-lažjo nedvomno deluje frustrirajoče na mnogo osebkov, ki mislijo, da oni niso srečni, da se niso našli,… In gledajo te “posrečene” izdelke, kako samozavestno hodijo skozi družbo, z vzdignjeno lažnivo hrbtenico,… Druge osebke to pripelje prav na dno osebne stiske.

Torej, ti lažnivi-izdelki mislijo, da sledijo svojim željam, v bistvu pa imajo na svoji zadnjici napisano “made by …”, prav zaradi tega pa še dodatneje mislijo, da so svobodni in podobno, kot da ne bi bilo že dovolj “hudo”, da tako samo-izničujejo kapacitete, ki jih ima človek kot živo bitje. Rahlo zadovoljstvo, rahlo ščemenje čutnih kočičev še niti približno ne pomeni, da si “zadel” bistvo, se pravi svoje želje. To je zgolj reakcija na svoje laži, da pač nekaj odzivnega mora biti pri uresničevanju “svojih željá”.

Prava želja, tista izvirna, radikalna, je zgolj “absolutna” v nekem zelo specifičnem smislu. V tistem, kar zadeva bitje kot živo bitje. Kazala bi se po tem, da bi bila onkraj dobrega in zlega, resničnega in lažnega. Bila bi čista sila, življenjska sila, brez zazrtosti vase, ampak popolnoma navzven se širajoč. Takšna želja, sila, bi bila brezkompromisna, ne požvižgajoč se nase in na druge, ampak zgolj na ekspresioniranje biti življenja, katerega smisel je biti, se širiti in iti onkraj vsake prepreke. Tukaj ni več ograde, hleva, pašnika, tudi pastirja in hlevarja ne - je življenje v vsej svoji pojavnosti.

To bi bila želja, ki bi, paradoksalno, bila zmnožna uničiti tudi sebe. To je prava ljubezen do življenja. Brezkompromisna! Fatalna!

Ta (post)moderna zazrtost in analitična usmerjenost psihoanalize v svoje nezavedne procese pa služi zgolj temu, da se konstruira nove laži o sebi, da se ponovno uokviriš in kategoriziraš v shizofrenika, depresivca, pa še ne vem kaj. Mogoče bi človek spet, paradoksalno, potreboval malo kmečke pameti. Več dejanj, predvsem pristnih, in malo manj razmišljanja.

Ste že opazili, na kakšen način živimo sodobni ljudje? Kako se pehamo za službami, za določen izdelek pod znižani ceni, za določenim osebkom nasprotnega spola,…

Vsake toliko časa se zavem, da sem smrtno bitje. Da sem enkratno bitje, da moje replike načeloma ne more biti. Da me čez nekaj časa ne bo več. Živim pa tako, kot da bom živel večno. Večno mlad pri šestindvajsetih letih. Pa ne bom! Zaenkrat si to težko predstavljam. Torej, živim kot da bi živel večno-

V tem momentu, ki je konstanta, živimo skorajda vsi ljudje. Gradimo si karierizme, neuspele in patološke družine se še naprej reproducirajo, pijanec se ga še naprej nažira, ljudje si obnavljamo iluzije, kako da smo izbrali pravo pot, da smo v bistvu srečni,…

Vsi ti problemi bi se dali reducirati na neko venomer zatrto vedenje človeka: človek je smrtno bitje! To je najtežja resnica človeka, saj si zavest ne more predstavljati niča, suspenza zavesti. Prav iz te točke izhaja večina, če že ne kar vse religije. To je resnica, ki je najtežja za človeka…

Sodobni družbeno-medijsko-komercialni imperativ pravi, živi se enkrat, izkoristi svoje življenje. Seveda je ta stavek izrečen v točno določenem kontekstu: takrat ko so omenjene zabave, avanturce, bedarije, droga,… To je izrojena oblika priznanja samemu sebi, da si smrtno bitje. Je zloraba tega vedenja. Tukaj se ta stavek približa religijam – izkorišča neko vedenje.

Človek, da bi postal polni človek, bi si moral popolnoma predočiti to grozno misel. Brez kakršnihkoli tolažb à la religije. Kot dejstvo. Le fait. V prav vsakem trenutku bi moral živeti kot bitje, ki je zavestno svoje smrti. S tako držo bi nedvomno potenciral svoje čute, razum, zavest, srce – sebe samega. Postal bi človek v polnem pomenu besede.

Človek, ki ga je strah smrti, ampak ga ta ne ovira pri življenju.

Premalo se zavedamo dejstva, da smo moč. Politika je moč, družina je moč, umetnost je moč,… - vse je moč, iz katere potem nastane tudi oblast. Oblast kot reprodukcija obstoječih pogojev in razmer. Na blogih, ulicah, medijih - povsod pogovori o politiki, ekonomiji. Kako da so razmere krizne, kašni prasci da nam vladajo. Da tistega rdečkarja, ali “unega” Janšo pa že ne bom izbral.
Še enkrat - premalo se zavedamo, da smo moč. Ne pa tudi oblast. Pred bojem, pred trenutkom, ko oblast pade, se spotakne in zaradi zlomljene noge ne more vstati, je seveda nujno, da se izoblikuje teorija. Nova teorija. Teorija, ki bo postavljala temelje novi ureditvi, novemu toposu srečanja ljudi, v katerem bodo odnosi drugačni. Toda pri tem tudi ostane. Tisti presežek človeka, moči, pa se obrne drugam. Sta dve možnosti: ali se tisti presežek moči obrne navznoter, kar v končni konsekvenci pripelje do samomora, alkoholizem,…, ali pa navzven nad ljudstvo, ne pa tudi politike. Imamo primere na blogih, kjer nekateri posamezniki še vedno krivijo tki. paradajzerje ali islamokomuniste za vse gorje, potem pa še razni očitki, zakaj določen del prebivalstva ni hotel sodelovati s svetlolasi iz severa. Pa pustimo to.

Sodobna družba je človeško telo raz-orožila. Čez celotno zgodovino človeštva je človek uporabljal svoje telo kot orožje. Danes ga samo še policisti, vojaki in kriminalci.To je njihov privilegij. Vsake toliko časa pa se človek znova samo-oroži in postane smrtonosen.Za kapitalistično družbo je tako značilno, da človeško telo in misel nimata več funkcije orožja, ampak zgolj orodja.Tudi tiste lepo zveneče besede ob kakšni humanistični knjigi, v “uvodnem listu” katere je zapisna misel Brechta:”Knjiga je orožje, vzemite jo v roke.”, ne pomenijo ničesar več. Mogoče dajo bralcu zgolj občutek revolucionarnosti in uporništva - toda stvar se tukaj tudi konča.

Za orodje je značilno, da je pasivno, odvisno. Nekdo ga uporablja. Tako tudi človeka nekdo uporablja, iz-rablja in ko se orodje iz-rabi, ga uporabnik zavrže. Včasih pa ga pošlje na operacijo, kjer ga popravijo in mu dodajo kakšen vijak. Vprašanje pa se glasi: ali resnično hočemo, da smo orodje, ob nas pa so uporabniki - cerkve, ideologije, kapital,…- ki nam pravijo, da smo agentje - delovalci. Torej, da smo svobodni. No, jaz tega nočem in verjamem, da ob meni stoji veliko ljudi. Tako postavljam naslednje vprašanje: ali smo pripravljeni, da se na-orožimo, da postanemo orožje, tako v mislih kot v fizičnem smislu, onkraj institucij, ki nas delajo “uporabne”. Premislite. Življenje je kratek utrinek, utrinek, ki prehitro mine. In če že je utrinek, naj bo svetel. Naorožimo se!