Preblisk
Ena izmed najbolj čudnih “lastnosti” človeka se mi zdijo njegovi prebliski. S prebliski ne mislim nekih idej, ki se nam porodijo, in potem to idejo implementiramo. Ne. Kajti v tem primeru imamo kontrolo nad idejo, jo začnemo razvijati, enačimo oz. identificiramo jo z nami samimi. O teh prebliskih ne bom govoril, v glavi imam tiste prebliske, bolj izmuzljive.
Na primer. Malo ste zaspani, ležite v postelji, okoli vas nobenega človeka, ne note v zraku, misli so spuščene iz povodca, mirni iste, v rokah na primer držite pisalo in ga niti pod razno ne čutite, šele kasnje se spomnite, da ga imate v rokah, ampak tisti trenutek ga sploh ne čutite. Ste. Zgolj to. Kot, da ne bi bili ločeni od stvarnosti, da niste del, ampak ste vse. No, o tem ne razmišljate, še počutite se ne tako - to pride šele kasneje, z razmislekom.
Bum—
In potem tisti preblisk, ki vas je popolnoma zadel, neka zmes okusa, sluha, vonja, dotika in vida, vse to pa začinjeno še z mislijo in čustvi. Takrat vam je jasno kaj vse to je, razumete, ampak o tem ne mislite, razumete? Vi ste v celoti ta preblisk, ta zmes vsega. Tako močno čutite, kaj čutite?!, vi ste to. Neverjetno. Tako močno je. In naenkrat izgine. Kako izgine, ne vem? Zakaj izgine, ne vem? Vem pa da izgine takrat, ko razmišljam o tem, ko je že narejen razcep. Saj konec koncu razum vedno naredi razcep, stavrnost loči, naredi iz mene mene, tebe tebe. Mi in oni. Dobro in zlo. Matafizično in fizično.
Toda ta preblisk - še zdaj ne vem kaj sem bil tisti trenutek. Tako močno sem čutil, bil sem tisto. Mislim, da je bilo nekaj o morju, nekaj tako znanega, samoumevnega, nekaj tako očitnega — toda ko sedaj pogledam nazaj (toda pozor, zgodilo se je 5 minut nazaj!!!), mi je tako tuje, nesmiselno, kaotično, “ne-jazno”,…
In pomislite - vse to je nastalo šele po “vključitvi” razuma…
November 16th, 2008 at 8:41 popoldne
Preblisk št.2!Hm,razuma!
Zadnji čas nacionalna televizija vrti retrospektivo dnevnikov izpred 18 let.Kakšna neverjetna razlika za nekoga ki poskuša opazovati.
Tisti časi so bili nedvomno polni energije,obetov in negotovosti.Kar se je leto pozneje nedvoumno potrdilo.
Daje me občutek,da so ljudje takrat še bili¨normalni¨,delovali so bolj zbrano in logično,vsemu navkljub.Morda celo iskreno,resnicoljubno,pač glede na izhodišče.Prostor je še izžareval neko potencialno pozitivno energijo,nek pozitivni družbeni socialni kapital.
Medtem ko današnji mediji ne delujejo več tako,niti njihovi gostje.Želja po fascinaciji izven meja deluje načrtno zmedeno,skorajda shizofreno.
Časi se nedvomno spreminjajo.
November 16th, 2008 at 9:16 popoldne
Preblisk št. 3! Razlike!
JA, se popolnoma strinjam. Zadnje čase veliko razmišljam o uporu. Imam prijatelje, ki so vsi zelo uporni, bolj od mene. Govorijo, pa tudi jaz v večini priemrov, da je treba sesuti sistem in podobno, brez postavitve neke alternative. In ko berem kakšne strokovne monografije à la Antonio Negri (Imperij; Multituda), navkljub precizni teoretični analizi, ni neke alternative - še več, izjavi, da bo alternativa prišla iz delavanja multitude (nove organizacije ljudi-upornikov). Toda jaz vidim neki zelo hud problem. Upora, v tistem pozitivnem smislu, sploh ni možno misliti. Če so moji starši vedeli, kaj hočejo po uporu proti socializmu, moja generacija ne ve, to pa zato, ker znajo locirati oblast. V socializmu se je oblast locirala v partiji pa še kakšnih komitejih. Kje pa je sedaj oblasr? V korporacijah, državah, raznih nevladnih oprganizacijah,…Še huje - oblast je v nas samih in jo zato ne moremo korektno locirati. Oblast se je preselila prav v nas….
Izgleda, da se je Fukuyamova zgodovina prav zares končala z zmago liberalizma. Proti liberalizmu sploh ne vem kako se boriti….
November 24th, 2008 at 6:18 popoldne
Hm,tudi jaz sem evolutivnega kova.Sesutje v prah je nesmiselno,smiselen se mi zdi nadzor nad komajda nadzorljivim.Einstein je menil da bi resničen napredek človeka bil le na nivoju vesti,a tu ni pričakovati resnih premikov.
Kamenodobni človek v sodobni preobleki je vedno znova enak,vedno znova se predaja enakim iluzijam in zablodam.
Nadzor nad sistemom(danes je žal obratno) in njegova humanizacija bi bila nekaj pomembnega.Prepoved samovolje,kreiranja načrtovanih scenarijev,ki spreminjajo realnost ljudi,zahtevanje držanja pravil,svobode delovanja.Prepoved sistematiziranega delovanja napram državljanom ipd.
Vest!Včeraj je Tomac na HTV odlično prikazal t.i. šibkega človeka,ki se s časom transformira v skladu z izgubljanjem življenjske sile iz iskalca v končni fazi v nemočnega vernika,ki čaka na ¨preobraženje¨.Nietsche,socializem,nacionalizem in na koncu kot krona vsega religozno opravičilo lastni preteklosti.
Komu je morda všečen,meni se pa zdi prav tragično-komična figura.
Kaputaš,bi mu rekli purgerji.