Videvam te v sanjah, želim si te. Ti si vse kar sem si vedno želel. Ob romantičnem ritmu mi srce zaigra, bíje, trepetam ob misli, da bi si me želela, da bi te lahko zadovoljil - jaz ne rabim veliko, le pozornost, priznanje, acclamatio tvoj.

Ti v sanjah, jaz v realnosti. Temni, kruti, ne kot v grozljivki, ampak kot v srhljivki. Včasih, ko te kar ni in ni na spregledu realnosti, se življenje moje preliva v komedijo, satiro, in nato v dramo.

Delam marsikaj, kar me izpopolnjuje. Toda to so drobtinice, drob. Ni celote, zašitja. Le kako naj bo zašitje, če pa sem povečini prazen. Nisem še slišal, da lahko zašiješ prazno vrečo.

Nesrečen sem!

In potem padec v sanjski svet, prelep, čudovit, svet potence, virtualnega dogodja, kjer se srečava. Kjer te zadovoljim, mi ne spustiš roké - kot v novelah romaničnih. Sva. Prelepa v svoji ljubezni.

Neverjetno, toda zgodilo se je. Res se je. Videl sem te, tukaj, v realnosti. Presežek. Vem, da si ti ženska iz mojih sanj, čeprav ne izgledaš tako. Toda vem, da si Tista. Vse naokoli zaradi tvoje besede, pogleda, dotika, ki je naklonjen meni, barve spremenijo svojo barvo, drevesa, cesta, hiše, izgubijo svoj pomen. Vse je namenjeno nama, vse slavi naju, najin poljub, dotik, vstop!

Srečen sem. Neverjetno kako. Ničesar več ne potrebujem. Moje življenje je postala zvrst, ki je onkraj vseh zvrsti. Poln sem. Sedaj je čas zašitja. Sedaj se moje bivše prazno telo lahko zašije.

In se je!

Čas pa je tekel, ta kruti sodnik, ki vsako stvar razsodi, razgrne, pokaže bistvo stvari. Razkriva tánčice nečimrnosti smrtnikov, iluzije, ki jih hranijo v predalih. Kruta usoda razgrníla se je nadmé, ženska sanj mojih še naprej me sprejema, ljubi. Jaz, zašit, ker norec sem mislil, da perfekt sem postal, ker iluzijo sem našel. Nisem je ljubil, nikoli, niti za trenutek, šele sedaj sem jo opazil, predmé, kako stoji, v svoji resničnosti, razgaljenosti kot bitje človeško. Ne, res je nisem ljubil.

[b] Ljubil sem Iluzijo svojo - ljubil, sem sebe![/b]

Zadnje čase sem bil “primoran”, da tudi sam sebe razjasnim o svojih vrednotah. Ali drugače: kdo sem. Kdo sem, v tej razpravi ni bistvenega pomena, me pa je introspekcija pripeljala do določenih ugotovitev. Naj začnem:

1) Stvarstvo je primarno svet relacij!

Relacija mez planetom in planeti in relacija planeta in soncem. Relacija samca in samice določene vrste ali relacija ene države do druge države.

2) Relacije definirajo stvar!

Ne moremo definirati ali je voda vroča ali mrzla, če ni še neke relacije oz. znanja (ki pa je spet produkt subjekta in objekta - se pravi relacije), ki bi določeval mrzlost ali toplost vode. Tudi psihoanaliza je za svojo predpostavko, predvsem v lakanski, vzela trditev, da je se oseba definira preko Drugega.

3) Vrednote, merila, so produkt relacij!

Človek, že biološko gledano, ustvarja merila, vrednote, ko se izogiba, kot telesno bitje, določenim neugodnim situacijam.Seveda so ta merila do določene stopnje že inkorporirana v telo, skozi vajo pa se jih da omehčati in tako znižati prag bolečine. Vse to pa seveda ne izpodbije tezo, saj je razlika v stopnji.

Naslednja stopnja, “nadgradnja” biološke, pa ustvari vrednote v subjektu preko odraščanja, se pravi relacije, pa tudi kasneje, ko stopa v razna nova raz-merja. Seveda so kasnejše relacije vedno manj dinamične, kar pa ni nujno oz. absolutno.

Človek, ki se odpove vsem vrednotam, se pravi - nihilist, je človek, ki ni zmožen vzdrževati oz. vzpostaviti relacije s čimerkoli. Vrednote so tisto, kar daje gonilo človeku, so sofisticirane nagoni. Spomnite se samo raznih člankov, kako je današnji človek nesposoben vzdrževati odnos (!), obenem pa lahko beremo razne filozofske prispevke, ki govorijo prav o tem, da je sodobni človek nihilističen, raz-vrednoten.

4) Na podlagi tega bo izrečena resncia vedno relativna, subjektivna, kar pa še ne pomeni, da je napačna, ne-prava, ampak je drugačna, subjektivna.

Ko subjekt opazuje objekt, na njega že tudi vpliva. In zaradi tega je resnica pričujočega subjekta nujno različna od spet drugega subjekta. Vpliv pa nastane prav zaradi relacije. Iz psihologije poznamo maksimo “self-fulfilling prophecy”, ki pravi, da tisto, kar misliš, želiš, upaš, da se bo zgodilo, se tudi bo.

5) Ali je potemtakem tudi moja resnica, da je vse relativno, relativna?

Na to vprašanje si lahko odgovorimo z znanim Heraklitovim rekom, da se vse spreminja in da ni nič stalnega, stalnost je zgolj ta spreminjajočost.

Torej: vse je relativno, “absolutna” je zgolj ta relativnost.

6) In tako pridemo do paradoksa!

Relacijam, biti in bivajočosti pa vlada paradoks. Paradoks kot negacija relacije. Poglejmo. Relacija je zelo podobna dvema premisima, ki rezultirata v konkluziji. Za paradoks pa sta značilni prav premisi, ki ne gresta skupaj, kjer ni relacije. Torej bi lahko rekli, da je zadnje “počelo” (to obliko besed in govora, ki je značilen za aristotelike, uporabljam zgolj za to, ker je relativno enostavna) paradoks, kot negacija relacije. “Izvor” vsega je paradoksalen in ne več logičen kot ga imajo nekateri “metafiziki”. To spoh ni več nova metafizika, ker ne predpostavlja neko stvar, ki je vsemogočna.

Ampak to vladanja paradoksa ni nekaj, kar bi dejansko obstajalo. Pomeni zgolj to, da “zadnja resnica” ni logična oz. je nedoumljiva. Ker del realnosti nikakor ne more zaobjeti celote realnosti oz. bistva resnice kot subjekt, saj bi potem spet vzpostavljal relacijo, tisto, kar je pa absolutno, presežno, pa ne more imeti relacije kot predpostavljajo metafiziki in teologi.

Sploh pa ne vem, zakaj bi človek lahko spoznal zadnjo resnico ali ultimativno resnico. Tisto, iz česar vse izvira (ne v smislu metafizike, ampak zgolj zaradi poenostavitve diskurza), mora biti tako nemogoče, tako smešno, neumno, da enostavno ne moremo dojeti, ker je bit sama po sebi tako paradoksalna, nemogoča, čudovita.

In zaradi te Čúdi se bo vesolje še naprej razvijalo in dinamiziralo svoje relacije, razvoj, svoja bit.

Mede me. To, da je okoli mene toliko besed, podob, informacij. Ni nekega počela, arche, ki bi bil zmožen, to količino neštetega, zvrstiti v smiselno celoto ali pa vsaj dele. Napaden sem, iz vseh strani. Obenem pa napadam naprej. Preko raznih kanalov.

Portali, kot je ta, omogočajo človeku, da se razpiše, pokaže, ustvari oz. producira. Potem imamo knjige, slike, TV, glasbo. Govorim o umetnosti.

Danes je postala umetnost omnipotentna. Povsod je. Oblika avtomobila je umetnost, stil človeka je umetnost, performance je umetnost, ustaviti se sredi prehoda za pešče, ker se je ponovno prikazala rdeča luč, je umetnost, razne pesmice, ki to sploh niso, je umetnost, seks je umetnost, vojna je umetnost,… Vse.

In potem, ko nekaj postane absolutno, vse-obsežno, se vprašamo. Kaj je to, umetnost? Če obsega vse naše bivanjske dimenzije, ali potem umetnost sploh še obstaja - saj je ne moremo razlikovati od drugih stvari, ker so vse stvari že a priori umetnost.

In ko berem knjige, leposlovne, je zadaj čutiti neko psihoanalitično napetost. Tudi pri grških tragedijah se je dalo to čuditi, čeprav je tam v ospredju nastopalo nekaj drugega, neki razcep, med hotenjem in usodo. Tam “psihoanalitično” ozadje ni bilo pomembno. Grk je bil človek usode, tragične usode. In če je je bila usoda tragična, je moral nujno ustvariti tudi komedijo - kot nasprotje, pomiritev, razvedritev.

Toda sodobni človek? Vse je psihoanaliza. Vsakršen izdelek, predvsem leposloven, je neke vrste (samo)terapevtski. Avtorji, svetovno priznani, pišejo v prispodobah, posredno, spet v prispodobah zagovarjajo neko stvar oz. ji nasprotujejo, in s tem razgrinjajo svojo osebnost. Na drugih področjih ni bistveno drugačno. Arche, princip, je enak. Naša družba je postala (samo)terapevtska.Vsak je sam sebi že terapevt in se zdravi preko pisanja, fitnesa, karkoli - samo da se izraža.

Toda to izražanje je v bistvu ne-izražanje, ker se problem transpozicira. Se prestavi v drugo formo, vsebina pa ostane ista. Tako recimo avtorju uspešnice “te in te” ne bo prav nič pomagalo, da je sebe razgrnil v takšnih ali drugačnih prispodobah. Zéro. Narediti bi moral nekaj drugega, radikalnega in nujnega - soočiti se s celotnim bitjem in ne zgolj umom (kar pomeni, stopiti v akcijo, prakso). Prelaga. Menca kot otrok. Nima “tragičnega nagona” kot Grki. Si ne pusti biti tragičen, “paradoksalen”. Išče logos, popolnost, linearnost.

In se sprašujete, le kaj naj bo potem umetnost, če pa ji odvzemam (post)moderno legitimnosti, jo de-legitimiram. Seveda je umetnost izražanje- ta trditev se mi zdi, da je neodvisna od obdobja. Toda problem je nekje drugje. Seveda tudi današnja umetnost izraža svoje “nezavedno” v umetniških kategorijah. In mi ni povšeči. Kot mi ni povšeči današnji človek. Današnja umetnost je umetnost AZILA, kjer se avtorji zatekajo pod okrilje Besede, Note, Rime, Barve, Oblike, Akta,… Današnja umetnost se izraža prav v begu pred samim seboj pod zgoraj omenjenim okriljem. To izražanje je izražanje nekega slabotnega duha. Sploh pa ni več moškega duha, tistega, antičnega, herojskega.

Ko se bo postmoderni človek pozdravil, ko bo sebe soočil tukaj in zdaj s konkretnimi osebki in ne v beg pod okrilje umetnosti, bo znorel ali pa se pozdravil. In to bi bil začetek novega obdobja, nove umetnosti, ki se ne bi zlorabljala na takšen način. Samo poglejte - zloraba je danes ena najbolj uporabljenih besed. Nekako korelira s korupcijo o kateri je danes tudi veliko govora. Imamo komisijo za preprečevanje korupcije. Toda ta umetnosti ne obravnava. Korupcija umetnosti je danes ljudem zastrta - tako kot ji je zastrt človek.

Evangelij po Mateju pravi naslednje:

1 Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina. 2 Abrahamu se je rodil Izak, Abraham je spočel/rodil Izaka; Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi bratje. 3 Judu je Tamara rodila Pereca in Zeraha. Perecu se je rodil Hecrón, Hecrónu se je rodil Ram, 4 Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, Nahšónu se je rodil Salmón, 5 Salmónu je Rahába rodila Boaza, Boazu je Ruta rodila Obéda. Obédu se je rodil Jese. 6 Jeseju se je rodil David, kralj.
Davidu je Urijájeva žena rodila Salomona. 7 Salomonu se je rodil Roboám, Roboámu se je rodil Abíja, Abíju se je rodil Asá, 8 Asáju se je rodil Józafat, Józafatu se je rodil Jorám, Jorámu se je rodil Uzíja, 9 Uzíju se je rodil Jotám, Jotámu se je rodil Aház, Aházu se je rodil Ezekíja, 10 Ezekíju se je rodil Manáse, Manáseju se je rodil Amos, Amosu se je rodil Jošíja, 11 Jošíju pa so se rodili Jojahín in njegovi bratje ob preselitvi v Babilon.
12 Po preselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, 13 Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, 14 Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, 15 Eliúdu se je rodil Eleazar, Eleazarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, 16 Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.

Vidimo, da je Jožef potomec pomembnega rodu, potomec Abrahama, Davida. O Mariji nič ne piše iz katerega rodu bi lahko izhajala. In nato:

18 Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 20 Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. 21 Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« 22 Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku:
23 Glej, devica bo spočela in rodila sina
in imenovali ga bodo Emanuel,
kar v prevodu pomeni Bog z nami. 24 Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi 25 in ni je poznal, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.

Vprašanje: kako je Jezus lahko Davidov sin, Abrahamov sin, če pa Marija ni spočela Jezusa od Jožefa, ampak od Svetega Duha?

Neskončno sekund,
še več časa stotink,
človek se trud,
vprašanja bolnik.

Ali obstaja tisto,
imenujoče se Smisel vsega,
smo postavljeni na pravo pisto,
in zremo v Besedo Njega.

Le kakšen je Smisel sveta,
če le-ta je dan,
mar ni Ne-Smisel neba,
v resnici Pan.

Tako imamo dar,
svobodo boga na dlani,
da smisel vesolja kar,
vsak um si zase daní.

Kako je bit prelepa ta, da v dar smo dobili svobodo brezmejno, da smisel vesolja je v Ne-Smislu. Šele s tem začne se človek naš, mikro-bog v kreaciji tednov svojih. Kreirati začne svet si svoj, pravila postavlja, na izbir njegov. Iz dneva v dan polaga smisel, vsak svojega, v svet Ne-Smisla. Čudovito!

Neoliberalizem je pojem, ki se je kot politika (policy) začel uveljavljati predvsem v 70. in 80. letih, s cilji privatizacije javnih podjetij, liberalizacije notranjih in mednarodnih trgov, zmanjševanjem proračuna in s tem predvsem socialnega trošenja vlade. Zelo znani primeri privatizacije določenih segmentov javnega sektorja je Britanija, ki pa je imela negativne posledice. Tudi Japonska je izvedla relativno veliko privatizacijo pošte in podobno. Kakorkoli že - orgazem ali pa vsaj bližanje k vrhuncu je podpis sporazuma NAFTA, ki je omogočil podiranje mej med ZDA, Kanado in Mehiko. Tudi nastanek EU s podpisom Pogodbe o EU leta 1992, je podoben primer neoliberalizma.

Trdim, da so neoliberalne politike nápačne in škodljive za ljudi, saj so le ti na koncu žrtve. Vzemimo primer Mehike, kjer je po uveljavitvi sporazuma, nastala organizacija EZLN (tki. Zapatisti), da bi zavarovala domorodne prebivalce južne Mehike pred korporacijami kot so agrokorporacije. Po uveljavitvi tega sporazuma je slišati tudi vedno več kritik znotraj Kanade, ker je bilo posekanega veliko število dreves za potrebe ameriških korporacij. To so samo nekateri primeri. Toda, če hočemo razviti kritiko do “optimalnosti” je potrebno pogledati tudi teoretično komponento.

Če je cilj neoliberalnih politik privatizacija in liberalizacija javnega sektorja, odpiranje mej, zajezitev javnega trošenja,…, in pod pogoji, kjer sodobni svetovni ekonomiji vladajo monopoli in oligopoli, ne pa majhni ali srednjeveliki podjetniki, ki so blizu popolne konkurence, in zajezitev javnega trošenja pod svetovalno komandirko Svetovne banke, IMF in OECD, lahko pridemo zgolj do zaključka, da bo moral posameznik vedno več časa porabiti za delo, socialno zavarovanje, država bo vedno bolj ranljiva zaradi odprtosti in de facto vladavine korporacij in največjih držav, kar v zadnji konsekvenci najbolj prizadane povprečnega človeka, osebo. Razlike se bodo večale prav zaradi neenakih štartnih pogojev ekonomskih subjektov in regulacij, ki so v prid zgolj nekaterim velikim gigantom.
Povrnitev nazaj, v dobo socialne države in relativne izoliranosti ni ne mogoča ne zaželena. Tako kot je zmeraj manj zaželen model neoliberalistične logike.Tako se vprašanje glasi, kako naprej, kje je nova pot?

Ker živimo v post-ideološkem svetu, kjer ni več mogoče, da bi zmagala neka ideologija kot je bil to primer 20. stoletja, ampak obstaja mnoštvo, multituda nazorov, in ker neoliberalizem vlada in počasi hromi ljudi, podajam nekaj predlogov, ki se mi zdijo logični na zgoraj povedano pa tudi iz mojih prejšnjih tekstov:

-bojkotiranje volitev — razlog je v tem, da nobena stranka ni več zmožna spremeniti obstoječega stanja, ter da prav vse stranke delujejo relativno podobno (čemu potem volitve, če pa so spremembe že apriori izključene zaradi strankokracije)
-zavzemanje za neposredno demokracijo preko internetnih in drugih kanalov
-povezovanje ljudi v množico skupin in organizacij, ki so fluidne v svojem delovanju. Znotraj in med temi skupinami in organizacijami si ljudje medsebojno pomagajo
-ustvarjanje in inovacije — poskus inoviranja tehnologij in odnosov, ki bodo omogočili, da se bo “prosti čas” posameznikov razbremenil za ustvarjanje, ki ni pod pritiskom glboalnih in lokalnih ekonomskih tokov (kot primer bi bila lahko inovacija traktor, ki je opremljen z GPS sistemom in senzorji, ki bi se uravnaval sam na podlagi prej danega ukaza - nekaj podobnega, mislim, da že obstaja, toda ni ovire, da ne bi naredili in improvizirali “home-made” stavritve - študentje strojništva in elektrotehnike ste seveda zaželeni, kar pa ni pogoj - vsi imamo razum)
-nenasilno upiranje oblasti in osredotočenje na zgoraj naštete alineje - primarno je alternativno ustvarjanje, inovacija, demokratiziranje procesov in samopomoč
-vzpostavljanje portalov za komuniciranje glede akcij in sporočanja potreb
-liberalni odnos do drugače mislečih, kjer se v medsebojnih odnosih ne nadvladuje preko miselnih nazorov. Različni nazori so a priorno zaželeni, saj drugačnost bogati - prav tako kot bogati biološko zdravje mešanje “nesorodnih” in “nepodobnih” genov

Kot vidite, so možnosti novih začetkov . Vse kar se rabi je volja in odloč(e)nost. Pot kreiranja socialnih odnosov in tehnologij naj si vsak vzame svobodno, saj bo le tako prišlo do različnih rešitev in bogatitev. Mislim, da je to na sedanje pogoje bivanja, pravi način odziva. Videli smo, da nasilne revolucije ne rešijo problema, saj ga transformirajo zgolj v drugo obliko. Mi ga lahko rešimo. Prvič v zgodovini imamo obilo možnosti, ki nam jih nudi internet, saj imamo na njem prav vse kar se tiče kakršnekoli produkcije. Omogoča nam tudi, da gradimo neposredno demokracijo na množični ravni. Možno je. Vse kar je potrebno je to, da začnemo. Celotna svetovna zgodovina se je “premikala”, spreminjala. Tudi neoliberalizem in kapitalizem nista večna. Če je kapitalizem nastal, no, potem mora tudi izginiti. In tukaj se upanje začne…

Potrebujemo eksodus! Eksodus iz ideologij sveta, okvirov, normativizma, idealizmov, totalizma. Eksodus iz točk oblast. Eksodus, ki ne bo sproduciral nove zapovedi, trivialne zapovedi, ki zgolj ohranjajo nove sisteme oblasti. Toda za eksodus rabimo nekaj, kar današnji človek zanika - koncept sužnja!

Kako naj bo eksodus brez sužnja? Ga ni. Za realizacijo eksodusa, si mora človek priznati, sebi prvo, da je suženj. Toda suženj česa? Nezadostno bi bilo reči, da je sodobni človek suženj oblasti in gospodarjev kot je bil včasih (govorim zgolj o liberalnem svetu). Takšnega sužnja načeloma ni. Sodobno liberalno suženjstvo je drugje oz. šele sedanji čas je pokazal in aktualiziral suženjstvo nezavednemu. Ker je zahodna civilizacija načeloma izničila klasičnega sužnja iz liberalnega sveta, imamo pred seboj samo še sužnja svojemu nezavednemu v obliki teženj, ki so nam tuje, sproduciranih preko svojih zatrtih strasteh, nagonov, želja,…

Tako imamo sodobni sužnji, liberalni sužnji, novo zgodovinsko nalogo pred seboj. Osvoboditi se sebe, kar pomeni, prvo priznati si, da smo sužnji sebi, in šele iz te točke začeti upor, eksodus iz imaginarija zahodne civilizacije v novi svet, svet ustvarjalnosti, ki ni pogojena s plačilnimi in servilnimi odnosi.V svet, kjer človek drugemu, brez zadrege, prizna, da je pizda, pa ne bo trpel moralnih sankcij, če karikiram. Svet odprtosti, sprejemljivosti vsakršne izjeme, s čimer izjema preneha obstajati, in kjer človek postane človeški. Človek, ki si upa priznati krhkost porcelanosti svojega srca in moč svoje odločnosti, ustvarjalnosti, srčnosti. Človek, zazrt v tu-bit.

In če hočemo izpeljati eksodus v svojo imaginarno obljubljeno deželo, ne rabimo Mojzesa in njegovega brata. Sta nezaželjena. Rabimo množino ljudi, multitudo, ki bo izobražena in ozavedena sebe in okolice, zmožna komunikacije med seboj, ki lahko udari samostojno na vsaki točki oblasti (seveda tudi sebe), povezujoč se v kombinatoriko neštetih možnih povezav med seboj v nove sisteme in oblike ustvarjalnosti, “organizacija”, ki je vredna Heraklitovega reka, da se vse spreminja, in da je zgolj ta spreminjajočost konstanta v univerzumu.

Bralci, ljudje. Faraon, bog-človek, že pripravlja svojo vojsko, od nas zahteva nova dela, nove piramide za njegovo posmrtno bivanje. Kapital se pripravlja. Kapital se oborožuje. Mi smo kapital. Mi, preko svoje osebnosti, izkoriščamo in zlorabljamo kot poceni pristaniške prostitutke svoje telo, svoje možgane, svojo dušo. Ti si Kapital. Največja iluzija človeka v zgodovini je bila ta, da si ni priznal, da je on sam Kapital.

Spregovoril sem!

Obstaja mož.

Zanimajo ga stvari, mnogo stvari, tistih in onih.

Žene ga v svet in po svetu sila, ki mu je imanentna in tuja. Človek, ki proklamira svobodo, prosvetljenstvo in obenem se ji neprestano izmika, beži, zagovarja avtoriteto.

Ko bere črke, zloge, besede, stavke, povedi, strani, poglavja, knjige, išče svinčnik, nekaj ostrega, ima hotenje —- se oslepiti. Toda prešibak je, roka s svinčnikom mu omahne, zajame ga jok. Nepopolni Ojdip.

Spregovori. Iz ust mu kot hudournik silijo besede- pametne, umetelne, sistematske, filozofske. Spet - išče nekaja ostrega, nekaj s čimer bi si lahko odrezal organ - jezik.

Gre v muzej, se dotakne slike lepe, in nemudoma vzame krpo - hoče počistiti umaz.
Nato se dotakne dekleta in jo moli, naj se umije. Dekle vzame to kot žalitev, fanta ne sprevidi.

Ko je sam, ko voha, vse mu smrdi. Smrdi. Smrdi si po…

Ne glede na dejanja, misli, poglede, namere, odnose, prav vse kar je naredil, je hotel le nekaj. Nekaj preprostega, nedolžnega, mirnega, čistega, iskrejočega kot iskra. Na sliki sveta, na sliki vesolja, v besedah božjih, v zamahu kril angelov, v kriku revolucionarja po svobodi, v besedah prijateljev in dugih, je bila zgolj ena prošnja, eno hotenje - biti priznan na sliki celote, bit znotraj kompozicije stvarstva, biti Midas, ki bo vse, česar se bo dotaknil zlato, toda s tem, da ga ne bo preklelo…