Midas
Obstaja mož.
Zanimajo ga stvari, mnogo stvari, tistih in onih.
Žene ga v svet in po svetu sila, ki mu je imanentna in tuja. Človek, ki proklamira svobodo, prosvetljenstvo in obenem se ji neprestano izmika, beži, zagovarja avtoriteto.
Ko bere črke, zloge, besede, stavke, povedi, strani, poglavja, knjige, išče svinčnik, nekaj ostrega, ima hotenje —- se oslepiti. Toda prešibak je, roka s svinčnikom mu omahne, zajame ga jok. Nepopolni Ojdip.
Spregovori. Iz ust mu kot hudournik silijo besede- pametne, umetelne, sistematske, filozofske. Spet - išče nekaja ostrega, nekaj s čimer bi si lahko odrezal organ - jezik.
Gre v muzej, se dotakne slike lepe, in nemudoma vzame krpo - hoče počistiti umaz.
Nato se dotakne dekleta in jo moli, naj se umije. Dekle vzame to kot žalitev, fanta ne sprevidi.
Ko je sam, ko voha, vse mu smrdi. Smrdi. Smrdi si po…
Ne glede na dejanja, misli, poglede, namere, odnose, prav vse kar je naredil, je hotel le nekaj. Nekaj preprostega, nedolžnega, mirnega, čistega, iskrejočega kot iskra. Na sliki sveta, na sliki vesolja, v besedah božjih, v zamahu kril angelov, v kriku revolucionarja po svobodi, v besedah prijateljev in dugih, je bila zgolj ena prošnja, eno hotenje - biti priznan na sliki celote, bit znotraj kompozicije stvarstva, biti Midas, ki bo vse, česar se bo dotaknil zlato, toda s tem, da ga ne bo preklelo…