Ko se takole odpravim kam na počitnice, izlet, nekam, kjer je kaj turističnega, ni pa nujno, in ko vidiš popotnike oz. turiste, ki skačejo okoli nečesa in fotografirajo. Klik, klik, klik,…, še to, še to, klik, klik,.., se malo zamisliš, ne samo nad njimi, tudi nad svojim fotografiranjem.

Nekako se mi dozdeva oz. dojemam, da je turizem, pa tudi popotovanja, neki nič “komuniciranja” z okoljem, katerega “raziskuje”. Popotnik ali turist sploh nima interesa spoznavati iz oči v oči pokrajino, jo raziskovati neposredno, brez medija kot je fotoaparat ali kamera. Kot da mora biti vse posneto, zabeleženo, “posejvano”. Zakaj? Čemu?

Ali je človek že res tako dekadenten, da še uživati ne zna več v krajini, okolici, da lahko pride v stik z njo šele preko medija, posrednika? Da se krajino čuti le še z vidnim organom? Ali je fora bolj v tem, da pokaže slike prijateljem in kaže neke vrste dominanco, nekaj, česar oni nimajo? Ali je “keč” v tem, da je takšne vrste človek tako nezmožen komunicirati z okoljem, da rabi prijatelje ali kolege, ki se navdušujejo nad sliko, lastnik fotografij pa tako pije energijo kolegom, prijateljem, ko je sam, kot subjekt, nezmočen ustvarjati?

Razumem pomen fotografiranja kot zabeleženje lepote, spominek, toda da greš nekam zato, da boš fotografiral, naredil lepe slike. To je človek, ki ne more narediti komunikacije z okoljem - lahko jo zgolj manipulira. Človek, ki se ne more vživeti v okolje, postati to okolje. Kot vesoljec, iz daljne galaksije, ali kot znanstvenik, ki esksperimentira.

Fotografiranja ti da moč. Moč, da nekaj ujameš, nato pa preko raznih grafičnih programov manipuliraš z vidnim. Takrat si vladar pokrajine, lastnik pokrajine.

In nato se ponovno vzpostavi dilema: Imeti ali biti?

V roki držim školjko. Zrem v daljavo nesmisla, aktualnih nepomembnih stvari, stvari neumja. Ne vem zakaj, toda zdrobim jo. Prelepo obliko. Obliko zlatega pravila, čiste matematične popolnosti in prevladujoče zelene barve. Ne zavem se nemudoma pomembnosti preloma, razpoke. Fizike. Nato mi živčevje sporoči zunanjost, razdrop.

Prvo kar zagledam je frakcija. Sedaj ne prevladuje samo zelena barva, ampak tudi biserno bela, ker so se deli ločili od telosa in šele tako bili zmožno pokazati svojo pravo barvo. Toda barva me ne zanima, me ne fascinira.

Zakaj sem to storil, zakaj? Pa saj je načeloma vseeno zakaj, dejstvo je, da prvotne popolne oblike ni več, je izgubljena. Pred menoj samo še drobci nečesa, ki so bili poprej zbrani v smisel, telos, nekega živega bitja, ki se je bil z naravo, zunanjostjo, za svoj obstoj, razodetje moči.

Ko sem imel takole pred seboj drobce školjke, prelepe školjke, sem se malo zamislil. Življenje je potrebno častiti, ne zaradi nekega moralnega imperativa, ampak zaradi življenja, biti kot take. Vem, da je tisto bitje v školjki že leta in leta mrtvo in nima neke pomembnosti za njega (ker ga pač več ni), toda vseeno - gre za odnos. Odnos do življenja kot abstrakcije. Spoštovanja, slavljenja.

Ko sem takole mlel škojko v svoji roki, osredotočen v daljavo, ne-tubit, sem se nekako zavedel nespoštljive in razčlovečene realnosti okoli mene. Ne samo drugi, tudi jaz, prav preko te školjke, ne znamo in ne zmoremo spoštovati mrtve kot dogodena bitja, ne samo človeška, ampak tudi živalska. Pa saj življenje ne razlikuje med živaljo in človekom - življenje je življenje, je tavtološko.

Spomin, drobiti nikoli več, spoštovati, zmeraj bolj.

Včeraj sem pisal o tem, kako bo nova svetovna politika in negativni rodni prirast, iztrebil anarhizem, če že ne za vekomaj pa vsaj za zelo dolgo obdobje (povezava do prejšnjega bloga Changing World Order).

Sedaj pa bom nadaljeval s to temo in jo še malo bolj izpeljal. Torej, za predpostavko bomo vzeli, da na svetovni ravni vladata Kitajska in Indija. Težko je reči, kakšne odnose bosta imeli na meddržavni ravni, je pa velika verjetnost, da si bosta (relativno) miroljubno razdelili interesne sfere, svetu pa vladali preko “ubogljivih” držav, ki postajajo prav tako vedno močnejše, npr. Brazilija in Mehika.

Ključ do potrditve teze iz prejšnjega bloga, da bo anarhizem izumrl zaradi spremenjene svetovne politike in negativnega rodnega prirasta, bo sedaj v konceptu politične kulture. Ker je anarhizem med drugim tudi politična organizacija in ker takšni organizaciji ustreza točno določena politična kultura, bo le-ta v končni fazi določevala, ali bo anarhizem obstajal še naprej ali ne. Politična kultura pa je nenazadnje pogojena s splošno kulturo določenega naroda ali civilizacije.

Politična kultura se ponavadi definira kot skupek ali sistem vrednot, praks, meril, političnih pogledov,…, ki pravijo, kako se naj posameznik vede in misli v politični sferi.

Torej, imamo svet, kjer so libertarski, liberalni in anarhistični pogledi na svet, na robu izumrtja ali pa so skorajda popolnima izginili. Evropa bo v tistem času pretežno muslimanska. Tudi evropski politični sistemi se bodo začeli spreminjati, toda ne popolnoma po islamskem zgledu, ker bodo določeni liberalni elementi še naprej ostajali tako v političnem sistemi kot v mentaliteti samih ljudi. Prišlo bo do neke (kon)fuzije med liberalizmom in islamom. Toda anarhistična misel bo izginila, saj je islamska politična kultura, ne glede na to, da ima v Koranu določene elemente, ki napotujejo na demokracjo, predvsem avtoritarna preko neke figure. Razlog temu je v tem, da se v islamskem pravu, na primer, Alah smatra kot suveren in ne ljudstvo. Torej, pravo mora biti božje pravo in ne ljudsko. Tako v tem primeru anarhizem odpade, poleg tega pa so močne avtoritarne poglede prisotne tudi v podsaharskih priseljencev, ki so poprej bivali pod raznimi diktaturami in plemenskimi ureditvami.

Za Afriko niti ni potrebno izgubljati besed, saj je že tradicionalno avtoritarna, poleg tega pa tudi nima neke tradicije boja proti diktatorjem, ampak se te frustracije prej kanalizirajo v kakšnih medetničnih spopadih.

Za Bližnji in Srednji Vzhod prav tako lahko rečemo, da prevladuje avtoritarna politična kultura, ki se svoje podstati še dolgo ne bo znebila - se pravi islama oz. koncepcije suverena, ki ni ljudstvo. Indijo ima kastni sistem, ki je še vedno živ in pa samo hierarhijo bogov v hinduizmu, ki se nato preslikava v politični sistem in kulturo kot tako. Ima tudi dolgo tradicijo mojstrov oz. učiteljev, katerim so učenci čisto predani. To ne more biti primerljivo z zahodnim sistemom, kjer učitelji nimajo kakšnega posebnega statusa ali avtoritete.

Daljni Vzhod ima tudi že tako ali tako po defaultu avtoritarno politično kulturo. Poglejmo samo Kitajsko in Japonsko. Kitajska je imela zelo dolgo cesarsko dinastijo, potem pa še nastop Komunistične partije, ki še vedno vlada in na obzorju sploh ni neke spremembe. Spremembe so več ali manj ekonomske, političnih ni, te ekonomske spremembe pa so več ali manj v smeri državnega kapitalizma in ne liberalnega, kjer se lastnina drobi. Prevelika rodnost se rešuje spontano - z emigracijami. Torej, zgodovina Kitajske govori za takšne vrste politične kulture, kjer je cesar ali predsednik KP ali drug podoben funkcionar, glavna politična figura zaradi takšnih ali drugih lastnosti. Kitajci se načeloma ne sprašujejo po politični ureditvi. V ozadju je tudi (neo)konfucionizem, ki zagovarja etiko dela in podreditve. Tudi kitajske restavracije delujejo podobno.
Japonska ima tudi dolgo dobo cesarizma, po drugi svetovni vojni pa je uvedla demokratičen političen sistem, v katerem je 40 let zmagovala samo ena stranka. Ta trend se je spremenil šele v 90. letih. Tudi korporacije so znane po tem, da ji je posameznik zvest, in dela za njo celo življenje. Zaradi “pospešene” globalizacije zadnjih let, se tudi tam počasi uvaja zaposlitev za določen čas, ampak politična kultura še vedno ostaja.Da ne pozabimo omeniti zen-budistično sceno, kjer spet prevladuje odnos učenca in mojstra, kje se mu učenec popolnoma “podredi”. Vse to spet napeljuje na avtoritarno politično kulturo.

Kar se tiče Avstralije, jo čaka podobna pot kot Evropo.

Rusija pa po vsej verjetnosti ne bo podlegla takšnim migracijskim pritiskom kot druge države, kar pa ne pomeni, da tam ni problema za anarhizem. Politična kultura je tam strogo avtoritarna, kar smo videli tako preko KP kot Putina, pa še prej carjev. Je pa to zelo zanimiva dežela, saj so se tam v 19. stoletju pojavili razni anarhistični misleci, toda to je bil povečini nihilistični anarhizem, ki je stremel k izničenju. Rusijo kot tako bom pustil odprto za anarhizem, čeprav po vsej verjetnosti anarhizem tam nima prihodnosti, prebivalstvo pa tudi “stremi” k negativnemu rodnemu prirastu.

Če se obrnemo k Severni Ameriki, moram reči, da me kaj frustrira odgovoriti. Same ZDA so tako paradoksalne, da sploh ni moč podati enostavnega odgovora. Politična kultura je po eni strani zelo liberalna, odprta, po drugi strani pa avtoritarna zaradi krščanskih vrednot in figure predsednika ter same logike kapitala oz. korporacij. Odvisno je od situacije kako bodo v prihodnosti Američani odreagirali, kateri element njihove politične kulture bo prevladoval. Verjetno je, da bo prevladoval avtoritarni, saj je Mehičanov in drugih latinskih Američanov vedno več.
Sama Latinska Amerika pa ni nič manj frustirajoča, saj je tam spet zanimiva mešanica. Po eni strani so politične figure diktatorske ali pa imajo močne izvršilne oblasti, pa tudi RKC preko raznih dejavnosti in vmešavanj v politiko ima nedvomno močan vpliv. Vzemimo samo Brazilijo, kjer je prepovedan splav prav zaradi RKC. Po drugi strani pa je dokaj odprta za anarhizem oz. njemu podobne dejavnosti, saj je npr. Argentina znana po svojih prevzemih tovarn, ki se upravljajo po principu skupne lastnine in neposredne demokracije.Toda Argentina je tukaj bolj izjema, ker je le-ta spet specifična zaradi raznih priseljencev iz Evrope. Na “latinskem” območju je pozitivno to, da je pozitivni rodni prirastek, toda problem je v politični kulturi, ki je avtoritarna, pa čeprav z nekimi liberalnimi elementi. Tudi Chavezov socializem ni nič drugega kot močna avtoritarna država, ki nima nobene povezave z anarhizmom. Zapatisti so tukaj druga zgodba, toda ne vemo točno, koliko ima dejanskega vpliva subcomandante Marcos.

Torej, če smo že v prejšnjem blogu ugotovili, ko smo analizirali predvsem socialne strukture, da ima anarhizem malo možnosti v prihodnosti, smo preko politične kulture ugotovili isto. Anarhizem bo po vsej verjetnosti izumrl. Vprašanje, ki smo si ga zastavili v prejšnjem blogu, ali priseljenci lahko prevzamejo anarhistično logiko delovanja, je spet negativen, saj izhajajo iz čisto drugih imaginarijskih postavk. Evropski liberalizem se je razvijal 500 let, da je na koncu kulminiral v anarhizmu. Poleg tega pa še sedaj anarhizem podpira minimalno ljudi. Prospektov za globalno ali kontinentalno-regionalno raven ni.

Internetne komunikacije ali drugi dostopi do znanja ne bodo pomagali razviti neko “anarhistično” politično kulturo, saj vsaka kultura išče točno določena znanja, ali drugače: vsaka osebnost išče točno določena znanja in informacije, torej tista, ki so nekako v skladu z njenimi osebnostnimi izhodišči, druge pa potlači v nezavedno ali pa podzavest. Seveda ni potek tako linearen, ampak rezultat je ponavadi v skladu z osebnostnimi preferencami, ki pa so spet pogojene z okoljem v katerem takšen posameznik živi.

Evropi je včasih vladal Rim. Potem krščanstvo. Nato liberalizem. Sedaj bo po vsej verjetnosti neka hibridna različica islama in liberalizma z vsemi (politično) filozofskimi implikacijami. V svetu se bodo okrepile avtoritarne tendence, tako v politčni filozofiji kot filozofiji kot taki. Prakse bodo spet bolj avtoritarne, hierarhične.

Konec hladne vojne je svet korenito spremenil. Socialistični blok je povečini padel in kot posledico zaradi svoje ne-moči ter ne-iznajdljivosti začel prevzemati neoliberalno ideologijo v svojih političnih, ekonomskih in družbenih podsistemih.
Izgledalo je, in neko obdobje dejansko tako tudi delovalo, da bodo ZDA ostale svetovni policaj, pa tudi svetovni legislator in sodnik. Toda stvar se počasi spreminja. ZDA, pa tudi EU, izgubljajo svojo ekonomsko, politično in ideloško moč napram Kitajski in Indiji. To sta dve državi in civilizaciji, ki že prihajata v svoje pubertetniško obdobje. Zaenkrat še ni videti pubertetniških izpadov in bojev proti “očetu”, toda mozolji se že pojavljajo.

Vprašanje pa je, kaj to pomeni za ljudi, ki se hočejo nekako osvoboditi teh močnih spon, ki hočejo biti izven takšnih ali drugačnih kapitalističnih tokov. Ne samo sedanjih, ampak tudi prihodnjih, ko bo začel prevladovati Kitajski in Indijski kapitalizem, opremljen s svojo ideologijo in filozofsko podstatjo. Kakšni bodo pogoji za osvoboditev, če predpostavljamo, da imata Kitajska in Indija relativno podobna pogleda glede socialne strukture. Se pravi, strukture, kjer prevladujejo strogo hierarhični odnosi in kjer ima družina primarno vlogo. V takšnem sistemu liberalni posameznik, posameznik, ki je pravno-formalno in tudi socialno, nekako “emancipiran”, nima mesta oz. je “izobčen”.

Imamo dobre razloge za trditev, da obe državi, ali pa vsaj Kitajska (zaradi Partije), ne bosta delovali socialno beneficiarno, saj za to skrbi družina kot tista socialna matica, kjer je za socialno-ekonomske zadeve odgovoren oče in (odrasli) otroci, ki svoje plače trasferirajo nazaj v družino (velik del).
Takšna struktura delovanja se bo preslikavala na globalno raven, seveda z zadržkom, da se bo na vsakem kontinentu in civilizaciji, modificirala glede na vrednote tiste civilizacije.

Najbolj zanimivo pa je vprašanje, kaj se bo zgodilo z liberalnim posameznikom, pri čemer s takšnim posameznikom mislim, da je to oseba, ki zagovarja človekove pravice, obenem pa tudi pravično prerazporeditev dobrin ali v najboljšem primeru kar anarhistično verzijo: lastnine ni, neposredna demokracija (v optimalnem scenariju s soglasno demokracijo) pa je prevladujoči model političnega odločanja in komuniciranja. Torej, kaj se zgodi s takšnimi posamezniki?

Odgovor je zelo zapleten. Posamezniki, s takšnim mišljenjem, obstajajo predvsem v Evropi. Toda problem je v tem, da se avtohtono prebivalstvo stara in ima negativen prirastek. Se pravi, da izumirajo. In če izumirajo, potem odpade tudi anarhistična verzija, saj priseljenci, ki živijo v Evropi, niso dovolj asimilirani v smislu, da bi prevzeli logiko (anarhističnega) delovanja avtohtonih Evropejcev. Še več - iz okolja, iz katerega priseljenci izhajajo, je socialna struktura in pathos popolnoma antinomičen evropskemu liberalizmu in anarhizmu. Od priseljencev je realno pričakovati zgolj inkorporacijo določenih elementov, ne pa tudi takojšne preobrazbe, kar v najbolj pesimističnem scenariju pomeni, da bo anarhizem v tisti čisti formi, ki ga zagovarjajo avtohtoni Evropejci, kmalu zgodovina.

Edina “svetla” točka obstaja v (paradoksalno) ZDA in Latinski Ameriki. Če pustimo zaenkrat ZDA ob strani, ima Latinska Amerika kar nekaj izkušenj z anarhizmom oz. tej vrsti organizaciji podobne izkušnje. Pomislimo samo na argentinske prevzeme tovarn, kjer so zelo uspešno uveljavljali ekonomsko neposredno demokracijo s pravično distribucijo. Potem obstajajo še Zapatisti v južni Mehiki, ki prav tako sledijo nekim anarhističnim ciljem. Socialna struktura latinskih Američanov je (še) vedno patriarhalistična, toda neprimerljivo manj napram kitajski, muslimanski, indijski,… , tako da so tukaj ovire veliko manjše.

Kaj pa ZDA? Le kako naj bi kapitalistična in neoliberalistična superdržava imela anarhistične predispozicije? Prvi razlog je v tem, da ima Amerika že zelo dolgo in neprimerljivo bolj od Evrope, razvito tradicijo individualizma, čeprav le-ta nemalokrat pride v navzkrižje s krščanskimi družinskim vrednotami. Poleg tega pa je to tudi država, ki ji upada ekonomska in ideološka moč. Je v zatonu. Ima pa to prednost, da ima pozitivni prirastek, kar je v veliki meri posledica priseljenih družin iz juga. Toda ti priseljenci se razlikujejo od evropskih priseljencev, saj so veliko bolj individualistični kot npr. muslmanski priseljenci oz. priseljenci iz podsaharske Afrike.
Toda to so zgolj pogoji, ki ustvarjajo podlago, da se formira anarhizem, ki pa še ne prestavlja garanta, ker se bo svetovna politika korenito spremenila v hierarhično socialno strukturo in bi takšni anarhistični poskusi grozili Kitajski in Indijski dominanci. Delovali bi lahko zelo podobno kot ZDA, ki grozi državam z ne-liberalno socialno strukturo.

Torej, prospekti za anarhizem so zelo črnogledi in skorajda nemogoči, saj se svetovna politika korenito spreminja, s tem pa prihajajo v ospredje nove vrednote. Evropejstvo v svojih radikalih in pathosu izumira, saj je prebivalstvo, ki se je rodilo v Evropi in ZDA in ki je produkt več desetih generacij, ki so razvijali liberalistično misel, na robu izumrtja. Nobena politika ne more spremeniti teh tokov. Edino kar nam ostane je, po mojem skromnem mnenju, da poskusimo preživeti čas, ki nam je odmerjen na tej tretji skali od sonca, čimbolj v skladu s samim seboj in na čim manjše zanašanje na zunanjo politiko in globalni red, ki že dobiva nove obrise. Anarhisti, danes je vaš čas za poskuse. Jutri, bosta že vzšla nova sonca.

Sprehajam se po polju. Polja se ne vidi - prekrit je s tanko snežno odejo. Malo zaudarja po že starem gnojilu, pa vseeno. To me ne moti pri mojem sprehodu. Ob meni je pes. Pes leta okoli mene, po polju - pač gre za svojimi opravki. Res uživa! Je tukaj-in-zdaj. Moje misli pa daleč od polja, daleč od žarkov sonca, ki se prelivajo po pokrajini, meni in psu. Ne opazim odboja svetlobe od snežne odeje, ne od dlak psa, seveda še manj od moje neobrite brade. Nisem tukaj. Sem nekje, nekje daleč… Predaleč od sebe in lepote ob meni!

Malo razmišljam o tem, koliko smo zares pozorni nase, na naše občutke, želje, zaznave. Ne na tiste želje, ki so že stare, pretekle, ne na občutke, ki sem jih že doživel, tudi ne na tiste, ki bi jih rad nekoč doživel (no, tale, ki se bo razgrnil kmalu pred vami je sigurno prihajajoči občutek). Ampak kaj čutim sedaj, kako doživljam krajino, razodevanje biti, življenja. Ali nas neka socialna dogodja res tako zaznamujejo celo v samoti, da samote še zaužiti ne moremo. Da se prav v samoti razgrne naša ne-sámost?

Da se razumemo, ne gre za dilemo biti tukaj-in-zdaj ter preteklostjo in prihodnostjo. Niti približno. Spomini, izkušnje nas opominjajo, nasmejijo, užalostijo - so pomemben del nas in naše identitete. Pa še velikov več. Pa tudi prihodnji čas. Je nadvse pomemben. V to vazo prihodnosti polagamo upanja, stremljenja, načrte, vzgibe. Je neki “blueprint”. Ampak problem je v tem, da ne najdemo neke skladnosti, razmerja, harmonije med tremi časovi. V sedanjosti razmišljamo preveč o prihodnosti ali preteklosti. Obvladuje nas nekaj ne-bivajočega. Nekaj že dogodenega ali kmalu-dogodenega. Kot da tukaj-in-zdaj ne obstaja.

Občudujem pse, ki se lahko popolnoma neobremenjeno sprehajajo po krajini in jo raziskujejo. Se ji “posvetijo”. Tudi jaz bi rad doživljal to. Ne samo doživel, ampak doživljal. Da pridemo do teh “budističnih stanj”, rabimo vajo. In se bom potrudil. Je vredno, kajti trenutek je vse, kar nam življenje ponuja.

Kako se bomo odzvali na trenutek, pa je pogojeno s preteklostjo in prihodnostjo.

Začel sem se zavedati, da bom moral v življenjskih trenutkih večkrat misliti v nedovršnih glagolih.