Bereš znanstvene monografije. Predvsem tiste o psihonalizi in psihologiji. Pa vmes pade kakšna filozofska. In da, seveda, leposlovna. Ta ne sme nikoli uiti očesu.

Zanima te veliko stvari. Predvsem pa človek. In nato vzameš knjigo. Kaj knjigo. Knjige. In začneš brati. Predvsem brati, ne pa toliko razmišljati. Privzameš konceptualni aparat in človeka misliš v okviru tega ali večih konceptualnih aparatov. Da je bolj razumljiv - menda!

S tem konceptualnim aparatom stopaš v svet. Z drugimi besedami to pomeni, da vstopaš v odnose. Različne. Človeške, ki so interaktivni, in ne-človeške, ki so predvsem enosmerni.

Preko teh odnosov dobivaš nova (spo)znanja. Ki so povečini v skladu s konceptualnim aparatom.

Toda, kaj pa če kar naenkrat, recimo med kuho starih rib, tistih, zaradi katerih se ti skremži obraz, spoznaš, da nisi nič smiselnega spoznal o svojem življenju. Ne toliko, da se tega zavedaš, kot pa to, da k stvari pristopiš malo drugače. Tako, bolj empirično, brez že v naprej izdelanega in dodelanega konceptualnega aparata.

Ja, takrat svet dobi malce drugačne barve. Take, barvaste.

Se nato pogledaš - v to te prisili postarana riba. Kakšna “somasta”.

In se vprašaš. Ne vprašaš se kot ponavadi z vprašanjem kdo sem - ta tako moderna postmodernistična klišejska postavitev besed. Drugače. Vprašaš se - KAJ SEM?

Tako, brez vsega. Samo ti si, “somasta” riba (ki je seveda smrdljiva) in okolica. Takšna zanimiva Trojica.

Pogledaš se. Svoje telo. Kot otrok, ki se je začel zavedati okolice in svojega telesa. In si ne more kaj kot da začne raziskovati. Razkrivati.

Pogledam okončine, napnem mišice in si mislim - hm, moje telo je močno. Sem močán. S tem lahko nekaj naredim. Torej sem izdelan za tvorca.

Nato se začnem intenzivno zavedati zavedanja, zavesti. Sem. Vem, da se zavedam. In vem, da se zavedam, da se zavedam. In vem, da se zavedam…

Pogledam na uro. Kmalu bo temá. Izračunam koliko imam še časa, preden se znoči. Hu, imam razum.

Spotaknem se - zaboli me in jezen sem, da sem se spotaknil zaradi malenkosti. Hm, imam čustva. Da učvrstijo spoznanje, da je potrebno biti naslednjič previden.

Grem na WC - vidim, da imam reproduktivne organe. Za ustvarjanje nove zavesti. Za ustvarjanje novih sil. Sil človeka.

Izgleda, da sem se in smo se rodili “popolni”. S potenco popolnosti. Imamo vse - razum, zavest, čustva, fizično moč in moč reprodukcije nas samih.

Grem iz hiše. V svet. Začnem opazovati ljudi, ki se “mravljično” podijo mimo mene. Delavno in hitro. Z enim samim čustvom - z odsotnostjo čustev. Z omejeno aktivnostjo razuma in zavesti, kako najhitreje priti od točke X do točke X. Hm, le kako lahko tako hitro brzijo mimo mene s tem šibkim telesom.

Ha, imam vse kar rabim!

Sebe!

Torej, razum - za razrešitev problemov!

Telo - za izvršitev “ciljev” razuma in premagovanje fizičnih preprek!

Zakaj se torej že sekiram?

Aaaa, zaradi ideologije.

Kaj je že ideologija?

Definicija: “ne vedo, ampak to vseeno delajo”.

Kakšna navlaka. Polna informacij od TV-ja, radia, interneta, časnikov,… na žalost še najmanj od knjig.

Kakšna konzumacija komercialnih oglasov in, prav tako neumnih, vsake štiri leta političnih oglasov. Ali smo postali že res tako neumni, da bomo kupili avto, če ga bo ženska gledala s pogledljivmi očmi v oglasu? Mar je že res tako preprosti fabricirati naša bitja? In lepi nasmehi, ter domnevno razumni in modri, in še bolj odločni, pogledi poolitikov na oglasih, TV-jih,.. res lahko fabricirajo naše odločitve?

In potem naša verjetja - mar lahko neka Knjiga, Knjiga, ki se jo ne da utemeljiti, ali je božja ali človeška, in je pač preprosto za vernika božja in nevernega nebožja, ter je argument vernih proti nevernim, naj le-ti dokažejo, da ni božja, diktira pokole, zastira poglede, uničuje človeška razmerja,…?

Pa potem preobremenjenost s partnerskimi odnosi - mar je ženska/moški res lahko tisti “absolut”, ki nam zapolni požrešno praznino? In ali je odrekanje kakršnimkoli razmerjem res pravilni korak, pameten korak?

Joj. Toliko lepega, toliko vsega, kar lahko občudujemo, preoblikujemo, se čudimo - da, zgolj čudimo. Že to je dovolj. Sam kaj, ko se pa še čuditi ne moremo več, ko imamo toliko informacij, ki nam vsako stvar razlagajo, jo naredijo funkcionalno ter potemtakem razčudijo - jo naredijo suženjsko.

In pogled - zakaj pogled ne more iti nikoli izven družbenega, še sedaj ne, tja, v prostrana hribovja, v oddaljena ozvezdja, tja, onkraj vesolja v praznino vsega. In človek živi le 75 let. In ko mu bodo podaljšali življenje na 300, 1000, 2000, na neskončno let - kakšna mizerija. Živeti večno, biti nafilan z nepomembnimi informacijami kot filan piščanec in kokodakati kot živ. V takšnih primerih je smrt prav zaželjena, sam kaj, ko pa imaš pravico živeti, ne pa tudi umreti. No, razen takrat, ko se vladajočim sprdne in nas pošljejo v vojne. In če nočeš več živeti, se že takoj vmeša Cerkev. Ja, takrat pa kar takoj, in pravi, da je to greh. Zakaj pa se nikoli ne vmeša takrat, ko nekateri jedo iz smetnjaka. Takrat, ko na njih ščije, 9/10 župnišča pa leži v temi in je prazno. Duhovnik pa natehta že kar 100 kg.

Človek bo moral že enkrat začeti razmišljati s svojo glavo - in to človek en masse. Moral bo uvideti, da je on prvo onkraj vseh pravic in dolžnosti, onkraj vsega dobrega in zlega, da on pač je. Da eksistira, JE. In da vselej obdrži v glavi dejstvo svoje biti, obstoječosti in da ne vzame tega kot samoumevno. Pri samoumevnosti biva smrt. Ko so stvari samoumevne prihaja statika, ravnina, dolgo-časje ali ne-časje.

Na koncu je pomembno zgolj nekaj iz česar prihajajo vsi odnosi in stvari (ki so zdravi). Da posameznik je. Da obstaja. Vse ostalo sledi. In če vse ostalo sledi iz tega, ne samo spoznanja, ampak tudi (ob) čutenja, potem bo človek polno živel svojo eksistenco in v skladu s samim seboj, ne glede na vse pogojenosti. Če pa se posameznikova eksistenca razvija iz drugega temelja, strahu, dominiranja,…, potem je takšen posameznik že mrtev in ga lahko zbudi iz 75 let dolge smrt zgolj močan pretres. Ali bomo res čakali na pretres?

Glede na to, da večina ljudi v Sloveniji porabi svoja sredstva za preživetje, odplačitev raznih kreditov,…, nekaj teh trdo pirdobljenih sredstev pa porabi za luksuz, ki za večino pomeni oddih. Da, za večino je luksuz oddih.

In potem naprej.

Glede na to, da delavci, ki dobijo minimalko, ali pa za ščepec več, uničujejo svoja telesa, ne razvijajo svoje umske in druge kapacitete, ki so mu dane kot človeku per se, zaradi delovnih in socialnih pogojev….

Da ne govorim o srednjem razredu kot razredu, ki živi v iluziji karierizma…

Pa potem najvišji razred…

In potem logika, da delo kot tako ni več vrednost, ampak delo kot inovacija…

in potem slabost. Slabost, ker sem tak drek kot večina drugih ljudi, ki se pusti jebat, namerno in sistematično - zaradi česa? Kruha in soli? Mar bo to sedaj spet postal luksuz? Kruh in sol? Mar so ljudje v zgornjem razredu res taki “pusiji”, da svoje kapitalsko-finančno bogastvo raje zadržijo pri sebi kot nedoletni fantki, ki se nočejo pokakati v kahljico, ki jim jo je nastavila njihova mamica?

Za kozlat!