Živimo v zanimivi dobi. Dobi, ki bo kmalu, če že ni, pripeljala vsa osvobodilna gibanja, od renesanse naprej, do svojega viška. Sedaj imamo na svetu kopico gibanj, društev, NVO, javnih in še mnogo drugih institucij, ki se borijo za človekove pravice, večje materialno blagostanje, spodbujanje ustvarjanja alternativne kulture in bivanja,…

Zaveza, ki smo ji zavezani vsaj na nezavedni ravni, če že ne zavestno, do svobode, možnosti boljšega življenja, prostega gibanja, svobode mišljenja,…, izvira iz renesanse. Mi smo renesančni ljudje. Renesansa sama pa je bila v veliki meri, če že ne povečini, upor proti RKC, enodimenzionalnemu bivanju, ki daje v ospredje zveličanje duše. Renesansa je bila tudi upor proti državnim strukturam, ki so tlačile ljudi, le-te pa so bile v močni povezavi z RKC. Obe strukturi pa sta določevali obrazce kulturne in drugega bivanja.

Trenutno nad nami bdi liberalni kapitalizem, ki bo po vsej verjetnosti svojo strukturo zamenjal za kakšno bolj korporativistično - torej strukturo, ki že a priori blaži napetosti med dvema silama: delavci in kapitalisti. Po vsej verjetnosti to ne bo več korporativizem, ki smo ga bili vajeni, ampak bo korporativizem, kjer bo imela država še močnejšo vlogo, še večjo penetracijo v delniške strukture, socialne sisteme, represivne sisteme,… Prišli bomo do paradoksalnega položaja, ko država rešuje liberalni kapitalizem, s tem pa sproducira korporativizem in sam propad liberalnosti trga. Mogočnih akterjev na trgu bo še manj, država pa bo med najmočnejšimi. Kar pa se mi ne zdi spodbudno za nadaljne ekonomsko osvobajanje človeka (glede svobode misli je človek že nekako svoboden). Poglejmo - ne zagovarjam, kje pa!, da bi se vrnili nazaj v liberalni kapitalizem, ne zagovarjam pa niti novega povratka h korporativizmu, saj bo država morala obvladovati velike količine podatkov, iskanje rešitev med raznimi akterji,…, ob tem pa se je potrebno zavedati, da država ne premore informacijske zmogljivosti obvladovanja trga (ne še), zaenkrat ni nekih koherentno izdelanih vizij, poleg tega, kar je pa najpmembnejše, ni poudarka na aplikaciji alternativnih tehmologij, ki imajo lahko za posledico tudi sesutje nam znanih političnih struktur.

Korporativizem, ki nastaja, bo prej ali slej tudi propadel oz. se preoblikoval v spet neko bolj liberalno obliko kapitalizma, in če v tej obliki ne bo poudarka na uvajanju novih tehnologij, ki lahko revolucionirajo sam sistem, bo spet prišlo do nekega keyneisma. Toda, če se stvari ne bodo spremenile bistveno za “naše” dobro, in lahko od prihodnosti glede na naše premise pričakujemo zgolj cikluse, se moramo vprašati naslednje: kako lahko stvari spremenimo sami, mi, “navadni” ljudje, brez pomoči velikih akterjev?
Če vzamemo v zakup informacijsko tehnologijo, informacije, ki so na internetu glede ustvarjanja alternativnih tehnologij, vsaj kar se tiče produkcije elektrike, recikliranja vode, bolj učinkovitega gospodarjenja s kmetijskimi površinami,…, in kar je najpomembnejše, če vzamemo v zakup, da je vsaj nekaj ljudi, ki so motivirani za takšne stvari, pridemo do zaključka, da je drugačen svet možen, svet, kjer je možno živeti decentralizirano - multituda sama. Vse kar potrebujemo za začetek je začetek sam!

Kar sem naštel zgoraj, je že v polnem teku. Stvari se odvijajo v aplikacijo in razvoj alternativnih tehnologij za domača potrošnjo z relativno majhnimi stroški, vse kar vzame človeku, je čas - toda pozor, spregledujemo najlepše: znanje samo in mogoče še pomembnejšo stvar - SAMOSTOJNOST.

Renesansa je še vedno tukaj - zadnje čase je malo spala, sedaj pa se že prebuja. Vstaja, ne z levo nogo in ne z desno - z obema. Renesansa je projekt, ki ne bo nikoli umrl in zamrl - ne sme. Renesansa nima konca. Renesana je nenehno prebujanje, razvijanje, ustvarjanje, spreminjanje,… duha človeka. Duh, ki smo ga imeli nekaj časa v postelji, se tako prebuja. Gre v svet.

Torej, vse kar rabimo je, da imamo vedno pred seboj renesanso - razum, človeka, naravo, raziskovanje, umetnost, alternativa. Izkušnje in zgodovina nas učijo, da se ljudje načeloma ne morejo zanesti na centralizirane institucije kot je npr. država in RKC. Če hočemo imeti decentraliziran sistem urejevanja medsebojnih odnosih, ki bodo temeljili na neki “višji zavesti”, ki bo zmožna pogledati vsaj 5 minut v prihodnost, potem smo opravili že vsaj pol poti. Iščite po internetu, izobražujte se, poskusite biti alternativni ne zaradi alternativosti kot take, ampak zaradi tega, ker je to načeloma edina pot, da presežete svoje frustracije, pomanjkanje, neznanje, depriviranost.

Konec koncu smo mi gospodarji svojih svetov. Prenehajmo same sebe jebati v glavo.

Leto 2009 je.

Sem na skali in obdan z O2.
Nad mano H20 v mehkem agregatnem stanju.
Fotoni okoli mene so kaj šibki zaradi te mehke lebdeče tekočine.

Povsod po koži imam neenako distribucijo nekih čudnih temnih vlaken. So zelo mehke.
Iz debla moje biti štrlijo udi, ki so v razmerju zlatega reza. Ta da štrlinam estetiko.
Levo in desno se da poslušati.
Naravnost pa videti.
Sredi vsega pa multifunkcionalnost.

Često se sprehajam po skali. Mimo kupov mravljišč.
In mravljice, podobne meni, me čudno gledajo. Po moje zato, ker nisem vojščak. Pa tudi delavec ne. Heh, še manj matica.

Z mravljami se ne razumemo. Kar pa ne pomeni, da se sovražimo. Vse zaposlene v delo in vojskovanje, matica K. pa bdi na vsemi.

Ko takole vidim vse skupaj mi je prav smešno, žalostno, absurdno. Zavest, mislim, ki biva v tako čudni obliki. Oblika, ki daje bivališče zavesti, ki ji omogoča, da se aktualizira, toda po drugi strani jo omejuje. Da. Takrat je žalostna, tesnobna.

In kaj zdaj. Nič. Sedaj pa naprej v izključitev zavesti, zavesti o zavesti. Sedaj je treba samo vključiti najbolj osnovna čutila in logično-matematični procesor ter iti nazaj na potá mravelj.

Takrat, ko imate težke čase, takrat ko se počutite slabo, takrat, ko imate psihične zlome, depresije, takrat, ko veste, da vam starši niso dali potrebnih “navodil”, praks, vrednot, kako ravnati v življenju, se je potrebno spomniti na samo nekaj. Na življenje.

Zmeraj je potrebno imeti pred seboj življenje. Toda kaj je življenje. Definitivno ni življenje zgolj goli obstanek in zadovoljevanje potreb. Predvsem tistih bioloških.

Pri življenju gre za razodevanje moči. Ne tiste destruktivne, ampak tiste ustvarjalne sile, ki iz “niča”, chaosa, naredi logos. Neki zbir, katerih delce drži skupaj misel, volja, namen, smisel.

Kot je že rekel F. W. Nietzsche, nagon po samoohranitvi ni cilj življenja, ni namenjen samemu sebi. Nagon po preživetju ima funkcijo, da lahko posameznik oz. življenje samo še naprej razodeva sebe - torej, razodeva svojo moč, se samorealizira, ustvarja.

Vse napake, težave, frustracije, ki jih nezavedno sistematično reproduciramo, so posledica vzgoje, ko so nam tlačili to zmožnost ustvarjanja, razodevanje nas samih, kjer so nas ponižali na raven gole reprodukcije našega telesa. In zmaličanega psihičnega aparata.

Ko smo šibki, depresivni,…karkoli, se spomnimo, da smo to zaradi tega, ker se nismo samouresničili. Ker nismo naredili tistega, kar bi nas uresničilo celostno. Takrat imejmo samo nekaj pred seboj - moč nas samih, razodevanje te moči, ki se kaže v ustvarjanju, sproščenem uživanju v gledanju sil narave, borbi narave za samouresničenje svoje moči. Ko psiha kaže sistematične anomalije,ko nas sistematično potiska dol in navzdol, ko nam psiha ne dovoljuje, da smo, kar je življenje sámo, moč, torej, takrat se spomnimo, da se moramo za vsako ceno samouresničiti, ne glede na bolečine, ki jih bomo doživljali.

Če hočemo sprostiti našo bit, moramo slediti moči v nas, klicu v nas, sprostiti ta klic, pripeljati na dan moč našega bitja. Včasih se mi je zdela sintaksa “beg pred svobodo” absurdna in nelogična. Zmeraj bolj pridobiva na pomenu. Zmeraj bolj je smiselna. Resnična.

Prenehajmo bežati pred svobodo. Nič ne moremo izgubiti, ker nič resnično nimamo. S smrtjo pa nam bo itak vse odvzeto.